Že 20 let nesrečno zaljubljena

Vsi so mi govorili, da ga bom pozabila po nekaj mesecih. Letos je minilo 20 let, odkar sva se nazadnje videla. Sodeč po njegovem FB je poročen in ima otroka. Jaz pa si želim umreti. Svoje laži in pregovore si lahko nekam vtaknete.

Uff, ne bi bila v tvoji koži. Mi je žal zate. V čem pa je taaaakooo poseben? Kaj ima on, kar drugi nimajo, razen da je nedosegljiv? Mogoče pa potrebuješ strokovno pomoč, si razmišljala o tem? A te ni škoda, da že 20 let takole trpiš??

Drugače pa gre meni tudi na živce rek, kar te ne ubije, te okrepi (ali pa še bolj rani, a ne), in da čas celi VSE rane (seveda ni res, le obrusi jih).

Lep, genialen, uspešen, dobrosrčen, popoln. Ampak to je zgolj površinski opis. Vsakič, ko sva se srečala, mi je srce podivjalo. Še vedno sanjam o njem.

Brez njega sem vredna neskončnokrat manj, zato neke hude škode zaradi moje stagnacije ni. Tako ali tako sem izgubila voljo do življenja.

Zakaj pa si na FB? A drugače ne moreš živet? Mogoče se bo marsikomu zdelo trapasto, a meni je večji problem viset na FB. Ne bodi odvisnica od gledanja in limanja slikic, ki so nič, prazno, nula … Te pa nekako razumem, da trpiš. In ni res, da čas začeli rane, čas samo še bolj odpira rane. That’s life. A vseeno se odjavi iz FB, mogoče se ti nekje odprejo nova vrata. Srečno.

Še kako te razumem. Jaz sicer ne tako dolgo. Živim pač, ker še mi ni namenjeno umret. Jaz sem  sebe tolažila, da je samo zaljubljenost in zatrapanost, da me bo minilo, da ga bom čez čas izbrisala iz srca, da bi prišel nekdo drug in ga zasenčil v vseh pogledih. Pa ni nič od tega. Še vedno samska, zapravljam to edinstveno življenje, ki bi ga lahko uživala v dvoje z nekom drugim, pa ne morem, ker je on zasedel moje celo srce zavedno. Vem, da ne bova nikoli skupaj. Niti ne vem, če si sploh želim biti z njim. Niti nimam želje več, da bi bila z njim, ker sem preživela preveč bolečine zaradi hrepenenja in pogrešanja. Včasih sem bila besna nase, da sem ga sploh spoznala, včasih obupana, ker ga srce ni hotelo spustiti. Zdaj sem se pomirila s tem. Naj bo tako. Bom pač tako živela brez smisla, kako dolgo bo potrebno. Mogoče bom celo enkrat dobila odgovor zakaj je temu tako. Pametujejo pa itak vedno tisti, ki nimajo pojma s čim se človek spopada.

Avtorica vse dobro ti želim.

Ma daj nehi no.. sama se zadržuješ v tej coni, ker je tako varno! Varno pred se popolnoma predati komu drugemu v real lajfu. To je bolno in nima veze z ljubeznijo.

Draga moja, to ni nobena zaljubljenost in nobena ljubezen, to je zaslepljenost in zasvojenost. Ti nisi zaljubljena, ti si obsedena s tem tipom, take primere lahko gledamo v limonadah in telenovelah.

V svoji glavi si si ustvarila nek ideal namišljene ljubezni. Ti je sploh kdaj dal kakšen namig, da si mu všeč? Morda, če bi se ti približal in bi res začela hoditi skupaj, bi bila popolnoma razočarana.

Škoda te je. Ti sanjariš, življenje pa teče dalje. Ostala si sama, namesto, da bi si poiskala partnerja in si ustvarila družino.

Očitno nam je določenim namenjeno takšno žalostno življenje, da smo se sposobni samo 1x zaljubiti in samo 1x ljubiti do smrti, ter ne rinemo na silo in neiskreno v zvezo z nekom drugim.

Ne uničuj si življenja. Živiš z glavo v oblakih, zaradi strahu pred resnično ljubeznijo in bližino (ločitev staršev? zloraba v otroštvu? manipulativni starši?), ustvarjaš in ohranjaš neko iluzijo, ki te drži na varni razdalji pred morebitnim razočaranjem in bolečino.

To ni ljubezen, je iluzija, je strah pred življenjem, je slepljenje same sebe.

Če ne želiš zabluzit celega življenja, si poišči strokovno pomoč, da ugotoviš, kje tiči razlog, da razrešiš travmo in začneš končno živeti.

Pomeni, da te je strah pred odnosi z moškimi in se raje zatekaš v fantaziranje o princu na belem konju, da ohranjaš samski status quo – kar pomeni, da lepo razkomotena čičkaš v coni udobja in sanjarjenja, tako da ti ni potrebi ničesar tvegati, če si ves čas pasivna.

Svoj jamraraj samo zlorabljaš za slepilo in metanja peska v oči sebi in drugim, da se ti ni potrebno premakniti iz lene riti in živeti aktivno, tvorno življenje v partnerskem odnosu in oblikovati družino z “neperfektnim” moškim, se pravi takšnim, ki je realen in ne plod lastnih projekcijskih fantazij, ki si jih lahko privoščijo le najstnice.

On je zelo realen in je edini, ki sem ga kdajkoli ljubila. Ti pa niti ne veš, kaj ta beseda sploh pomeni.

Točno tako. Zato nima smisla razpravljati tu gor niti s kom v živo, ker vsi pametujejo o neki iluziji, princu na belem konju, strahu pred zvezo, o travmah iz otroštva,itd ter te pošiljajo k psihiatru, ker še česa podobnega nikoli niso doživeli. Avtorica midve pa bi imele kaj za povedat.  Takšne ljubezni so še prokleto resnične. Pri meni ni bilo nobene iluzije, sanjarjenja itd, ampak me je človek prevzel s svojimi dejanji in karakterjem. Pa poznam tudi njegove nepopolne točke, ampak jih njegova edinstvena dejanja zasenčijo. Še kako resnično je, da določen človek lahko samo s trenutkom prisotnosti ostane v tvojem srcu za vse življenje. Jaz sem raje tiho in v realnem življenju nikomur ne govorim o tej moji žalosti, ker itak bi redko kdo razumel o čem govorim.

Naj domnevam, da nikoli nista bila par? Verjetno sploh ne ve, da ti je všeč? Genialen, popoln? Hm.

Nihče ti ne more prepovedati, da si neumna. Niti za naslednjih 20 let. To je tvoja osebna pravica. ?

.https://www.youtube.com/watch?v=3umaLe37-LE

Prav iz lastnih izkušenj govorim. Sem takole kot vidve bluzila 15 let, potem pa sem spoznala, da bo treba nekaj ukreniti, v nasprotnem primeru je popolnoma enako, če umrem, saj sem bila v sebi te tako mrtva. Retrospektiva, tehnike sproščanja, meditacija in pogovori s terapevtom so mi pomagali do točke, na kateri sem spoznala, zakaj se tako bojim prave bližine, pravega odnosa, zakaj bežim v iluzijo. Zdaj sem že 20 let srečno poročena. In šele zdaj vem kaj dejansko je ljubezen. Tisto prej so bile samo moje projekcije. Žal živita v zmoti in če bosta vzdrževali status quo, bo šlo življenje mimo vaju.

Oh boy… 20 let?? Pa da je edini na svetu ne si delat tega..

Avtorica, so ti že pred mano povedale, da to ni ljubezen, to je ODVISNOST. Tvoje stanje ni normalno. Idealiziraš nekega moškega, ker ga ne moreš imeti.

Pojdi po pomoč in si nehaj graditi gradove v oblakih. Pa saj nisi stara 12 let, no.

Kakšne laži in pregovore?

Poišči pomoč, kot ti je že bilo svetovano.

Tako je. Komur se kaj takega ne zgodi, enostavno ne more razumeti.

Namenjeno uporabnici razumem te

kaj pa, če si bi ti nekaj njegovega starega 20 let nekam vtaknila.. Napiši vsaj knjigo o teh 20 letih hrepenjenja, da boš imela nekaj od tega, ko bodo to knjigo brali tebi podobni ljudje… Sta sploh bila par, ali si samo ti mislila da sta par… Mogoče kakšen film posnamejo po tej knjigi.

Tudi jaz že 25 let ljubim enega. Bil je moj prvi, ampak takrat sva bila premlada za daljšo zvezo. Kasneje sva si oba ustvarila vsak svojo družino. Zdaj sva spet v stikih, ampak dobila se (še) nisva. Se kar upiram temu, ker vem, da ogenj še tli in da bi vzplamtel, ko bi se srečala iz oči v oči.

Če svojo vrednost polagaš v roke nekomu drugemu, torej izven sebe, že štartaš iz napačnih pozicij. Samo ti sama daješ sebi vrednost, nihče drug.

Kaj pa ti veš, če je res tako superlativenm kot ga opisuješ – saj ga nisi videla že 20 let, pa ne sobivaš z njim za zidovi- fasada za javnost je pa vedno lepa – to kar vidiš, ker taki holejo da se vidi v javnosti -kako je za zidovi, ve samo njegova partnerica in otroci, s katerimi pa ti nimaš stika 🙂 Prizemlji se.