Krivi jo za našo slabo vzgojo

Smo tri sestre, vsaka po svoje posebna, vsaka po svoje zabluzena. Imamo mamo in očeta, oba sta bila prisotna v naših življenjih, pa vendar je bil oče samo nek lik. Nosil je denar h hiši, ko ni imel miru je tulil to pa je bilo vse. Za nas tri, za vse pri hiši in okoli hiše, dopusti, …, je bila naša mama vedno sam za vse, pa še zahtevno in naporno službo je imela takrat, ko smo bile mi majhne. Vse tri sestre smo že zelo kmalu šle od doma, zdaj ko bi morale po nekih standardih biti že vse najmanj poročene in z otroki smo se vse spet znašle pod eno streho, pod ta domačo, mamino. Fotru gremo na živce, malo je že v letih. Zadnje leta je imel res mir, mamo pa samo zase, da ga je stregla spredaj in zadaj. Zdaj, ko smo doma kot odrasle ženske, šele vidim kakšen prasec je do nje. Zato da nobena od nas z življenjem ni naredila nič posebnega, da smo ga vsaka po svoje biksala po svetu, da ima ena sestra nezakonskega otroka, da je bila druga ozdravljeni alkoholik, jaz pa sem tudi celo življenje hodila precej po robu, se potikala po svetu in razen prijateljev po celem svetu in življenjskih izkušenj za pet življenj, nimam kaj oprijemljivega pokazati. In stari za vse to krivi mamo. Na dnevni bazi ji očita, da je ona kriva za našo slabo vzgojo. Mama je dala vse od sebe. Mogoče bi bilo drugače, če bi imel tudi on kakšno vlogo v naših življenjih, mogoče bi se naše zgodbe danes pisale drugače. Tega nikoli ne bomo vedeli, res pa je da se mama zaradi nas, še bol pa zaradi fotrovih očitkov zelo sekira. Meni bo en dan dvignil pritisk in mu bom zmetala naprej vse kar mu pritiče. Ne vem samo kako naj potrkam na njegovo vest, da bo končno sprevidel, da je za »našo slabo vzgojo« tudi on soodgovoren. Tukaj res nimam ideje.

Eni moški so taki egoisti, da to ne moreš verjeti. Klinc gleda take fotre, Moj je bil podoben, samo da se je nad nami še fizično izživljal. Hvala bogu se je stegnil že pred leti. Mama je po njegovi smrti res zaživela. Zdaj uživa še za vse za nazaj.

Upam, da se zavedaš, da si imela v živlenju neznansko srečo. Potovala si po celem svet, prijatelje imaš po celem svetu in izkušenj kar za 5 živlenj (vem da so bile tudi slabe).

Večina ljudi o temu lahko samo sanja.

To, da nimaš ničesar za pokazati pa je ob vsemu temu nepomembna obstranska stvar.

Jaz bi lahko pomirjen umrl, če bi lahko napisal to kar si ti.

Čeprav nisi iz zdrave družine pa je bilo pozneje živlenje radodarno od tebe. Svoboda je bolj pomembna kot veliko denarja.

V bistvu ima oče na nek način tudi prav, če prav razumem tvoj zapis. Dejansko bi po njem sodil, da je mati precej zavozila z vzgojo. Ker če ne bi, bi jo imele za vzor…

… oz. iz drugega zornega kota… Zaradi identifikacije z likom matere (to je namreč tisto, kar ta zapis poskuša “braniti”), se je ena hči zapila, druga malo zakavsala in tretja zakockal življenje… ni ravno hvalevreden izid.

Pri čemer naj bi oče, kolikor gre razumeti iz zapisa, svojo nalogo vendar opravil. Vsaj polovično.

Ti kar, ti kar. Vas bo vse na cesto pometal.

Ne Pero, kar ni sam mati odgovorna za vzgojo in ker je fotr s tem, da je doprinesel pol denarja, opravil kvečjemu 1/4 starševstva, ostalo je bilo na mami.

Se pa to lahko zgodi tvojemu podmladku oz. se že delno je!

glede na opisano ste kar same zavozile lajf, če menite, da ste ga.

Jaz po zapisanem ne vidim nič blazno zavoženega – ena sestra je premagala alkoholizem – to je ogromna zmaga na kateri lahko gradi! Lahko je ponosna nase in mama nanjo prav tako!

Druga sama vzgaja otroka, če to počne z ljubeznijo in predanostjo je prav tako lahko ponosna nase. Glede na to, da je tudi sama odraščala brez očeta, najbrž moškega ne pogreša.

Ti pa si uživala življenje na polno in imaš izkušenj za 5 življenj praviš! Čas je, da se malo umiriš in ustališ in to svoje bogastvo vnovčiš v prihodnosti.

Bravo punce, imate krasno podlago za naprej!

Tipičen odsoten oče. “Ti žena si kriva za neuspešno vzgojo, jaz sem nedolžen ker nisem bil prisoten pri vzgoji” Ne ne, to ne gre tako. Tvoja odsotnost je tvoj greh! Prrdvidevam da je oče bil tudi deloholik? Se mi zdi da očetje ki niso kos vzgoji svojih otrok se raje skrijejo za delom, si nakopajo dodatne naloge, le da je čim manj prisoten in se ne opazi njegova nesposobnost in tako mu nihče ne more odčitati nič.

Ker ga ni bilo doma, da bi naredil red pri deci in vam dal pameten vzorec kakšnega moškega si izbrat, da ne boste alkoholičarke, lutalice ali postale samohranilke.

iDESI in podobni,

kako lahko nadaljno vlogo ženske identificirate s predhodnico, materjo⁉️ Kaj ni dandanašnji nekaj povsem normalnega, da so otroci drugačni od svojih staršev❓ ?

Pred oči mi je prijadrala zgodba v okviru kolumne spisana za eno izmed Delovih revij.

Avtor je dokaj realistično prikazal življensko pot sicer fiktivne ženske pri štiridesetih, ki je vedno imela v mislih, da mora delati po pričakovanju drugih, najprej staršev, nato moža in otrok. Na koncu pa je ostala razočarana, razočarana nad sabo in svojim življenjem, tem da si ni upala dopustiti kreirati življenja po lastni volji. Želela si je pregrehe, se vsaj za trenutek prepustiti strastem, se zabavati ter izklopiti od za marsikoga sicer idealnim življenjem, ki jo je puščalo prazno.

Čeprav zgodba ni resnična, najbrž vsakdo pozna kakšen tak primer. Tako, da dragi starši, zares želite otrokom skreirati za vas sicer popolno življenje, ki pa v nihovih mladih očeh ne zaneti željene iskrice❓

@ ena od sester

Hold the horses women! Odloži bojne barve… če ne boste končali v črni kroniki. Ne bom sodil o tem, kdo je good, kdo bad in kdo ugly… ampak dejstvo je, da nisi pripravljena na spopad pri O.K. Corralu, če mu boš vse zmetala naprej.

Kreganje je umetnost, ki jo itak večina ne obvlada. Zato se zgodi, da zglajza v vojno. Voditi vojno, pa je še večja umetnost. Zato se najprej pripravi… cilj, zavezništva (ker vas je pet in boste vsi več ali manj potegnjeni v dogajanje)… konstruktivni prepir… sklenitev miru… pa to ne. Ne pa kot Boško Buha na švabski bunker… če bo bo, če ne… se bomo pa potem sekirali. ?

.https://www.youtube.com/watch?v=AFa1-kciCb4

Bivši partner je isti, preživnino sicer plačuje, za vzgojo se nikoli ni zanimal, ampak če je pa bilo kaj narobe se je pa takoj vtaknil in pametoval.

Edina ki ima v tej družini zavoženo življenje je mama. Nosila denar domov, stregla dedcu in otrokom, na stara leta še vedno streže in še očitke posluša. Za njo najbolj pametno bi bilo da zgine stran in končno začne živeti, vi se pa pobijte med sabo ko ne bo več strežnice na razpolago in ne boste mogli več drugih kriviti za svoje odločitve.

vse povedano

TA oče je popoln primer odsotnega očeta.Niti četrt svoje funkcije ni opravil, kaj šele pol.In zdaj bo mami očital? Naj očita še sam sebi in naj bo tiho! Ne vzgaja samo mama, otroci so od obeh! In ker sta bila oba v službah in zaposlena, sta oba enakopravno zastopana pri vzgoji! Če pa oče misli, da je vzgoja samo delo mame, se pa moti, kot je dolg in širok! Takega očeta, ki ne sodeluje , bi jaz že davno dala na ta dolg dopust.Na čevelj, po domače!

Čisto hladnokrvno mu poveš, da mama vas je vzgajala najbolje, kot je znala, on pa vas sploh ni vzgajal.

Zakaj točno grenite življenje svojih staršev pod njuno streho? Jima ne privoščite umirjenega življenja zdaj na stara leta? Onadva sta svoje opravila.

Lepo napisano. Če pa ljudje pogrešamo to kar nimamo.   Imamo življenje, drug drugega.

kar direkt mu povedat,da ste hvaležne mami za vse kar je naredila za vas… mogoče res niste popolne ne ve ne mama, ampak ste se pa vsaj trudile in se trudite še vedno in ne žalite nikogar naokoli…

kot prvo nehajte o sebi govoriti,da ste slabe – in potem njemu jasno povejte,da vas ne bo poniževal in žalil osebnostno… ne vas punc ne vaše mame – da tega ne boste dovolile, ker te pravice nima.

Na koncu mu pa še dodaj,da si vsaj ti hvaležna za mamo in sestre ne glede na vse ste bile in ste še družina, ki si pomaga in stoji skupaj, za razliuko od njega, ki je očitno del vaše družine samo na papirju svoje vloge v ljubezni, spoštljivih odnosih , varnosti, pripadnosti, pa ni nikoli odigral ne v preteklosti, ne sedaj.

pa si bo valjda skapiral kaj to pomeni.

Otroci vedno znova “podedujemo” vedenjske vzorce iz primarne družine. Drugačnost navzven ne pomeni nujno tudi drugačnih vzorcev trpljenja. To o drugačnosti je privlačen mit. Stvarnost pa kaže, da si ljudje izbiramo tudi partnerje po tem kriteriju, koliko nam je domača vrsta trpljenja ob njem. In natanko to je “tisto nekaj”, česar ne znamo opisati. Je kar nekaj raziskav na to temo, tako da… ne verjemite ravno vsaki propagandi, če okoli sebe vidite, da je stvarnost vendar precej drugačna. Romantični mit je zgolj in samo mit. Naše življenje so odvija po zakonitostih, ki so omogočile obstanek vrste in ne po nekih modernih “wannabe družbenih normah”.

Najbrž res podedujemo nekaj vedenjskih vzorcev od primarne drižine, je pa stvar posameznika kakšno težo jim v življenju nameni.

Podobno je pri izbiri “boljše polovice”… različne so lastnosti, ki nas privlačijo in odbijajo…

V svojem zapisu pa pozabljaš na določene ključne točke. Recimo ena takih je sprememba družbenega sistema, dostopnost informacij v medijih,… no, če nadaljujem prejšnji odstavek, dandanes za izbiro “boljše polovice” ni več aktualen rajon petih vasi…

Taki fotri, ki niso vpeti v vzgojo svojih otrok, ki imajo svoje žene za samoumevne in srečne, da jim lahko strežejo so radi najpametnejpi, ko je treba nasvete deliti. Dajte vi njemu razložit kako zelo ima narobe. Morda vsaj z enim učom sprevidi kakšen kreten je.

Mene pa zanima kaj se plete po glavi moškemu, ki postavlja taka vprašanja ali obtožuje. V katerem vzporednem vesolju on živi?

Kar navajš, sicer verjetno drži, a nima vpliva na karkoli. Ljudje ponavljamo vzorce, kot to pčnejo ženske, ki se iz zveze v zvezo vedno znova zapletejo z nasilnežem, alkoholikom, prevarantom, narkomanom,… en tak očiten vzorec. Kot je nasedanje na razne piramidne sheme, najsi bo to Catch the Cash, ali pred kratkim OneCoin Ruže Ignatove… Človek bi rekel, da “osel gre le enkrat na led”, pa stvar očitno ni takšna. Ljudje ponavljamo nam poznane vzorce, saj nam je trpljenje v tem referenčnem okvirju najbolj domače (in nekako predstavljivo kot znosno). In kot pravim… fomačnost trpljenja ob drugem je ključni kriterij pri izbiri partnerja.