Partnerjevi prijatelji

Redno prebiram zgodbe na vasi strani. Podobne svoji se nisem zasledila, zelo vesela pa bi bila se pogleda z drugega zornega kota. Kaj pa vem, mogoce ne znam videti prave slike, mogoce sem prevec neucakana.

Dve leti in pol sem v vezi z moskim, ki ima iz prejsnjega zakona dva otroka, jaz enega. Ceprav z bivso partnerko ze dolgo nista skupaj, uradno tudi na papirju, sta zaradi financnih tezav se vedno zivela pod isto streho. Pred priblizno osmimi meseci sta tudi to uspela urediti in sedaj tudi fizicno zivita loceno. Otroka sta najstnika, kar dobro sta me sprejela. Eden super, drugi sicer malo manj. Jaz sem mu svoje starse in otroka predstavila po približno enem letu veze. Stike z mojima starsema ima, kadar je to res nujno. Prijatelje pa sem mu predstavila ze po nekaj mesecih. Z njimi se super razume in se veliko druzimo. Prav tako se razumejo otroci, od kar se poznajo. On mi je njegove predstavil po izselitvi bivse zene. Tudi bivsa zena je zame zvedela po izselitvi.

In kje je tezava, se sprasujete.!? Z mano se sicer pojavlja v javnosti, tudi skupaj z vsemi otroki. Gibljemo se povsod, razen v njegovem kraju. Se vedno, po vec kot dveh letih, pa mi ni predstavil niti enega prijatelja, ne sosedov, ne starsev ali katerih drugih sorodnikov. Mene to izredno boli. Nekajkrat sem to problematiko ze izpostavila, pa mi ne zna/noce povedati razloga. Pocutim se izkorisceno, pocutim se, kot da se me sramuje.

Resno razmisljam, da to vezo zakljucim, ker se bojim, da dlje od tu kjer sva, ne bova prisla. To pa zame ni prava partnerska zveza, ce me v javnosti ni sposoben predstaviti ko partnerko.

Mogoce kaksen pameten nasvet? Kaj bi naredili na mojem mestu?

Hvala in lep pozdrav, Z

Lahko pa ima kakšno odkurjeno žlahto in ga je sram ?

pa sej je logično. Vidva sta skupaj že dve leti in pol, bivše pa se losal šele pred 8 meseci. Bi najbrž čudno zgledalo, da bi te privlekel v hišo in na vrt oz. ulico, kjer še živi bivša. Očitno je imel kar težave, da jo je odpravil. Sedaj pa je previden, ker noče, da se mu zgodba prehitro ponovi.

Bejži stran od takega. Meni se zdi, da te ima po toliko časa za nekaj za sproti. Zakaj te ne bi predstavil staršem? Če ni imel jajc po tolikem času te predstavit, potem takega niti v postelji ne rabiš.

Ne vem, no, ampak predstavil jo je otrokom, najstnikom, meni se to zdi bistveno bolj pomembno, kot spoznavanje starsev in prijateljev.

Avtorica nic ne navaja, kaksne odnose ima sicer s starsi in prijatelji.

Ne glede na spznavanje, bi bila jaz previdna, ker ce tu nima postimanih odnosov pri svojih 40+ letih, kaksen clovek je?

Ni tezava v tem, da me ni predstavil dokler se bivsa zena ni izselila, temvec v tem, da tega tudi sedaj ne naredi.

Z njegovo družino – starsi in sorojenci – se dobro razume. Ampak mene moti, pravzaprav zalosti to, da me ne predstavi niti najboljsemu prijatelju. Mogoce sem cudna jaz, ker se mi zdi logicno, da ce drugemu ne, pravemu prijatelju pa poves taksne stvari. Sama sem komaj cakala, da se z najboljso prijateljico spoznata. Prav zato prosim za vase poglede, ker mogoce jaz razmisljam narobe. Poskusam najti vzrok, zakaj me ne predstavi prijatelju.

Ni prepričan, da je to to, ni te zares sprejel kot partnerko. Predstavil ti je otroke, kar je moral, če hodijo k njemu. Kako se drugače obnaša do tebe? Imaš občutek, da v tebi vidi pravo partnerko ali samo nekoga, s komer si krajša čas, dokler ne sreča prave? Ženska, če je čisto iskrena do sebe, čuti, kaj moškemu zares pomeni.

Še to, to, da ne zna povedat razloga zakaj, je navaden bulšit. Dobro ve zakaj, samo ne upa ti povedat. Zdaj zakaj ne, zato, ker te noče prizadeti ali zato, ker se boji, da potem ne bo več deležen ugodnosti, ki mu jih nudiš, to sama preceni. Ali ga pa pritisni, naj končno odkrito pove.

2 leti in pol praviš. Po mojem je najbolj verjetna ena od dveh variant:

a)  prijatelji in družina mu ne pomenijo dovolj, da bi jih predstavil tebi

b) ti mu ne pomeniš toliko, da bi te predstavil prijateljem in družini.

“Prav tako se razumejo otroci, od kar se poznajo. On mi je njegove predstavil po izselitvi bivse zene. Tudi bivsa zena je zame zvedela po izselitvi.”

Torej je zate povedal ko se je bivša izselila. Caa 8 mesecev nazaj. Do tedaj se je delal lepega, da nima nikogar in špilal ubogega reveža, ki ga žena terorizira. Ne more sedaj povedat, da ga že več kot dve leti namaka drugje.

Žal bo bolj verjetna opcija b).

Če kaj, je čudno, da je žena zate zvedela šele pred kratkim. Veš, če si v očeh njegovih žene, sorodnikov, prijateljev razdiralka zakona, prav možno, da te sploh ne bodo sprejeli. Ker ti veš ravnanja zase, za njega pa ne moreš vedeti, kakšno igro je peljal, če te ni bilo tam. Lahko celo, da je sedel na dveh stolčkih, ali pa je bil pragmatično tiho v času delitve premoženja. Ne vem samo, kako je uredil to sliko z otroci, da žena ni vedela zate. Čudno je, če mene vprašaš, zato bodi previdna vsaj v tem delu, kaj in kako bosta formalizirala sobivanje. Moja prijateljica je njenemu drugemu rekla, da dokler otroci ne gredo od doma in dokler ne ugotovita, da se hočeta poročiti, bo on prijavljen kot podnajemnik, ker še enkrat ne bo izplačevala skurbanega dedca. In je bil v podnajemu celih deset let, preden je postal polnopraven sostanovalec z rinko.

Ne, mislim da razdiralka zakona nisem. Ker so ze prej vedeli, da stvari niso ok, da sta se zazsla. Glede tega ni dileme, ker sem videla vse papirje. Glede delitve premoženja in skrbništva. Tezava je bila v tem, da se no izselila. Se pa strinjam, da ima vsaka zgodba dve plati. Ena je njegova, ki naj bi jo kaz poznala, druga njena, meni nepoznana. Realnost je verjetno nekje vmes. Kot je ze nekdo omenil, da zenska cuti. In ja, cutim, da me ima rad. Sem ga pa v tem obdobju ze dobro spoznala in imam obcutek, da se boji drugih, prevec da na mnenje okolice. Slaba vest, ker mu vsemu trudu ni uspelo obdržati zakona. Kar se tega tice, sem drugacna kot on. Ne oziram se na obrekovanja, obtozevanja okolice. Sama sluzim za preživetje, sama poskrbim za vse. Samo jaz vem kako se pocutim in jaz zivim moje zivljenje. Ce jaz ne obsojam drugih, se tudi ne oziram na obsojanje drugih. Nihce ni popoln, nihce ni brez napak. Odlicno se razumeva, kar nekaj tezkih stvari sva ze prezivela skupaj, zato mi je to s prijatelji se toliko bolj nejasno.

Tukaj si si vse odgovorila.

Nimam pravega odgovora. Sem v precej podobni situaciji le da se v mojem primeru tudi otroci ne stekajo Oz. Ne komunicirajo, ker je njegov sin zelo zaprte sorte. Prvo leto in pol sem se trudila spremeniti zadevo zdaj pa priznam da se mi ne ljubi več. Poleg tega se nikoli ne zgodi da bi otroku kdaj prinesel čokolado ali kaj podobnega kar bi se šikalo ker je pri nas kar fino sladkosneden. Sej ne da bi gledala na zobe ampak jaz osebno ne bi mogla samo jemati, dajati pa ne. Včasih se sprašujem ali se še splača trudit.

Mene pa zanima, kako zgleda tole njegovo prijateljevanje s prijatelji in stiki s starši in sorojenci. Kot razumem, živita skupaj? Torej kaj? On obiskuje vse ostale, medtem ko si ti doma? Nikoli nihče ne pride k njemu domov?

Ali pa živita vsak v svojem stanovanju in se pač samo obiskujeta? Najprej to povej.

Ja, to je res vprašanje. Ali torej živita skupaj ali narazen? Sta dve leti in pol “skupaj”, s tem, da se vidita, ko vama je do tega, ali pa sta dejansko skupaj? Ker če sta dejansko v istem stanovanju, potem ne bi mogel tebe ne predstaviti komu od svojih, ali ne? Najbrž kdo od njegovih pride kdaj k njemu?

Če pa niti ne živita skupaj, potem je pa zanj tale veza samo pokušina. Noče te predstavljat okoli, ker ne ve, kako bo s to vajino vezo. Ni prepričan, da je to to. Simpl. Otroke ti je pa pač moral predstavit, če so pri njem vsaj občasno in če imaš ti svoje ob sebi. Ne misli resno, verjemi. In če po dveh letih in pol ni prepričan, potem nikoli ne bo.

Pocutim se popolna.enako. Ko razmišljam sano s custvi, se mi zdi, da je to, to. Ko vklopim razum, ne vem kaj sploh še počnem z njim. Res mi je težko.

Ne, ne živiva skupaj. Dobivamo se pri njem, pri meni, hodimo skupaj na dopust.

Ze ves teden se prebijam čez vaše odgovore, da bi dojela globji pomen tega, kar mi zelite sporočiti. Jih znam že na pamet. Žal pridem do odgovora, ki sem ga ves čas imela nekje globoko v podzavesti, a sem ga z vso silo potiskala nazaj tja, češ, mogoče pa ni tako črno in si zatiskala oči.  A očitno je. Prave prihodnosti enakovrednega partnerstva ne morem pričakovati. Odločila sem se, da mu  tega ne omenjam več. Dam nama še 14 dni, to je bolj čas, ki sem ga še priravljena preziveti na tak način, kot to poteka sedaj. Če v tem času ničesar ne naredi sam od sebe, če  ne organizira spoznavanja in druženja z najboljšim prijateljem in njegovo družino, potem čisto potiho izginem iz njegovega življenja. Kot pravite, sem samo “prehodna” oseba, s katero se tolaži, ko nima početi kaj drugega in dokler ne pride boljša. Ko to pišem, mi po licu polzijo solze, ker si ne želim takšnega zaključka, predvsem pa, ker si ne zaslužim tako nespošljive obravnave. A le na tak način si še lahko ustvarim spoštljiv odnos z nekom, ki bo do mene gojil enaka čustva, z nekom, ki me bo sprejel za polnovredno partnerko.

Hvala za vse vase poglede in nasvete.

Razočarana Z