Nikakršni odnosi

Izgleda, da sva na svoji življenski poti s svojim partnerjem skrenila v napačno smer in ne najdeva več nobenega sporazumevanja.

On poudarja svoje, strašno zakomplicirane zahteve, kako bi morali politiki skrbeti za ljudi, kako so vsi vodilni nesposobni in podobno, meni se teh njegovih umotvorov sploh ne da poslušati, ker vidim, da tudi on ne naredi tega, kar bi moral.

Skupnega razumevanja praktično ni več, raje se umaknem in ne poslušam njegovih komentarjev.

Otroci so vsak na svoji poti in se še iščejo, vendar nama niso v pomoč.

Ne vem kaj bi, najraje bi odšla, pa imam to hišo, ki sva jo skupaj zgradila, zelo rada.

Tu je moj dom in tu sem se našla. S partnerjem pa se ne preneseva več, ker me tudi udari.

Hja, lej … če ti je hiša več … zakaj potem sprašuješ?

Oprosti, ampak tvoj zadnji stavek… To niso težave v sporazumevanju, zame je to nesprejemljivo nasilje, pa je lahko hiša ne vem kaj.

Meni je to bedno, ker vidim veliko parov, ki zidajo hiše, kaj hiše, cele dvorce, potem pa kiksnejo in životarijo tam v tri dni.

Treba je delati na sebi, vzdrževat, ohranjat in nadgrajevat svoje razumevanje, ne pa vse v materializem, ki skopni kot lanski sneg, ki ga niti ni bilo.

Treba je imeti potrpljenje, se prilagajati, popuščati, spodbujati, se pomiriti.

To me učijo na delavnicah, da bi zdržala ta nikakršni odnos.

Danes pa je poseben dan. SEm pustila juho, da bi nekoliko izhlapela in ne bi v spodnji kuhinji neprestano pazila, kaj se dogaja z juho.

Pa je nekoliko prekipelo in pomazalo štedilnik. Moj partner je znorel, da vse pomažem, da sem nesposobna, da vse uničim in še pa še.

Kaj naj naredim, kam naj grem za Božjo voljo ?

Ali piše ena nesrečnica, ki je v strahu partnerju in se boji oditi od njega, ali pa je res toliko nesrečnic, ki prenašajo i trpijo moško ustrahovanje, to je zdaj vprašanje.

Kaj ti pomaga lepa hiša, če v njej trpiš ?

Jah, so ti pač všeč komunajzarske lenobe.

Torej, problem ni v njem, ampak v tebi. 😉

Jaz ti pa pošiljam objem, milijon objemov!!! Sem mu tudi dovolila, da grdo ravna z mano, dolgo predolgo. Ko sem zbrala dovolj moči in začutila tla pod nogami, sem se odločila, da zasmehovanja ne bom več dovolila. Ubijalo me je pa se tega niti zavedala nisem. Tebe ne ubija? Ampak sva prišla tako daleč, da mu je jasno, da me nič več ne zadržuje ob njem. In takrat so se stvari malo po malo po malo začele spreminjati. Nisva še frenda, mogoče ne bova, mogoče sva na poti do tja. Se pa zgodi še kdaj kakšen vikend, ko kar trznem, če naredim kaj narobe, pa mi je jasno da nič ne bo in nič tudi zares ni. Ampak toliko let sem živela v teh reakcijah, da spremembe zgleda dojemam počasi.

Ne vem pa kaj bi naredila, če bi me udaril. Po mojem bi ga nazaj. In zaključila. Zasmehovanje pa sem kar dopuščala. Kot da si to zaslužim. Pa si ne in tudi si ga nisem. Tudi ti si ne zaslužiš zastraševanja, se da vse zmenit in pomenit z normalnim tonom. Nič pametnega ti ne znam svetovati, razen tega, da bi te najraje objela, najraje bi ti poslala vso moč tega sveta in tvojemu malo pameti, da bi se zavedel že enkrat, kakšno kresničko ima ob sebi.

Ne zdi se mi pametno, da hodiš na delavnice o razumevanju, če se doma dogaja nasilje. A to hodita skupaj? Hodiš zaradi družbe? Mogoče je boljša ideja psihoterapija, če imaš dovolj financ, da te notranje okrepi.

Tu ni kaj dosti za debatirati. Morala bi vložiti tožbo na razvezo zaradi nasilja.

Pišeš kaj naj naredim, kam naj grem? Tudi materinski dom in varna hiša sta opcija, imela boš podporo svetovalk. Lahko greš za sostanovalko v najem h kakšni ostareli osebi, ki bi ji prav prišla tvoja pomoč pri gospodinjenju. Možnosti je res veliko. Pokliči na sos za ženske in nekomu zaupaj svojo stisko. Lahko kličeš večkrat. Ne drži tega v sebi. Veš kako ti želim, da sčasoma najdeš moč zase in začutiš mir. Nič drugega v resnici ne rabiš, le mir in zdravje, je res?

Hiša je še sedaj v globoki jeseni polna cvetja in to me osrečuje. On je  težak karakter, brez nežnosti, poln nezadovoljstva nad vsem in predvsem nad mano, ki sem mu takorekoč predpražnk, na katerega stresa svojo ihto.

Sedaj dojemam, da je bil že od nekdaj tak, nobene ljubeznivosti, poln grobosti, vendar nekje globoko v meni je tlela želja in hrepenenje po njem.

Tako so mi govorili na delavnicah, on se ne bo spremenil, spremeni se ti in sem se, vendar v svoje slabo.

Pa ti nimas niti S od samozavesti, se manj pa S od samospostovanja!

Da meni prekipi juha, pa da mi kdo zato najeda, ga steram nekam tako hitro in z lahkoto, da se zase ne bi vedel!

Kdo brise usran sporget? Pismo rosno, sama sem ga usrala, sama ga bom pobrisala, ti imas pa da se pokrijes z usesi in si sam tiho, ker nisi sposoben niti zelenjave narezat za juho, kaj sele, da bi jo skuhal!

Kaj je z vami zenskami, da zivite z nekom, ki vas najeda in nazira ves cas?!

Navsezgodaj deležna psovk in maltretiranja.

Otroci se vzdržijo komentarjev, sin pa drži z njim.

Ženska pamet…

Nemogoče je verjeti, da bi se odrasel človek prostovoljno spravil v kaj takšnega. Ne bi se mi zdelo tako nemogoče, če bi bilo opisano nasilje, grožnje s smrtjo, zasužnjevanje, orožje, mamila, itd… A prostovoljno v odnos s takšnim človekom???

In povrhu tega še ne-vzgoja otrok in vztrajanje v tem??? S tem dopustiš, da je to tudi otrokom normalnost in ustvariš enako naslednjo generacijo.

Nimam nasveta.

Če imaš rajši svoj dom kot svoj mir. Bodi tiho in trpi in uživaj v svojem domu.

se pravi zaradi materializma si vzgojila spet enega moškega, ki bo ravno tako nasilen do žensk kot tvoj mož. A je bila tvoja mama ravno taka prostitutka kot ti?