Sta zaljubljenost in ljubezen precenjeni?

Ravno sem en članek prebrala, ki mi je dal misliti. Že od nekdaj se mi da sta ljubezen in zaljubljenost precenjeni. Ko gledam prijatelje kako so poparčkani in v kakšnih vezah so, se moja trditev zdi več kot pravilna.

Midva z možem sva skupaj že 20 let. Ni bila to usadna ali neka velika ljubezen, bila pa sva dobra prijatelja in to sva še danes. Ne vem, če sva sploh kdaj bila zaljubljena, če so se nama kdaj kolena šibila, imava pa se rada in se spoštujeva. Spolnost je bolj zadovoljevanje potreb, kot pa neka nuja ali strast, ki jo čutiš do partnerja. To je nama nepoznano. Plujeva po mirnem morju in tako nama je prav. Se vprašam, je to ljubezen? Če to ni, kaj potem ljubezen je?

Moj brat je vedno noro zaljubljen, zato je že tretjič poročen. A ko pri njem zaljubljenost mine ni tam ničesar več.

Prijatelj, vsi ki pri katerih ni šlo za neko hudo romanco, so razvili odnos, ki funkcionira in so še danes skupaj. Zaljubljenost je minila! Se je razvila ljubezen? Mogoče, a spet, kaj je ljubezen?

Tisti prijatelji in znanci, za katere smo vsi vedeli kako zelo zaljubljeni so, so se več ali manj, že vsi razšli.

Lahko iz tega potegnemo dejstvo, da zaljubljenost nima veze z ljubeznijo? Zakaj smo z nekom po 20ih letih še vedno v vezi, če ne iz ljubezni, tudi če vanj nikoli nismo bili zaljubljeni?

“Moj brat je vedno noro zaljubljen, zato je že tretjič poročen. A ko pri njem zaljubljenost mine ni tam ničesar več.” ?? 

Zatreskanost res mine. Je pa dobra kurjava za razvoj ljubezni. Ljubezen je zame bolj, da z nekom osebnostno rasteš, se razvijaš, se dopolnjujeta, sprejemata itd. Ljubezeni ni nikol dovolj, niti je ne znamo dovolj dt? .. je povezava, kjer sreča drugega osrečuje tebe..

..https://youtu.be/o8pQLtHTPaI..

Pravzaprav je zaljubljenost nekakšen predhodnik ljubezni. Kot verjetno veš (ali pa tudi ne), se ne zaljubimo v osebo pač pa iluzijo, ki si jo naši možgani ustvarijo o njej. Ta utvara traja običajno do konca faze zaljubljenosti, značilna pa je predvsem za zveze, ki se niso razvile iz dolgoletnih prijateljstev. Med drugim je eden glavnih razlogov za idealizacijo ravno odsev našega ega ter naših obrambnih mehanizmov. Tisto, česar si mi želimo, že mora biti nekaj posebnega, ni res? S tovrstnim obrambnim mehanizmom, ki se izrazi kot idolatrija, upravičujemo sami pred seboj in drugimi svojo izbiro. Tudi kupec denimo BMWja zlepa ne bo kasneje iskal informacij o Audiju, kaj šele o Mercedesu, saj je takoj ob nakupu avta že prepričan, da je dobil najboljšega za svoj denar in se nima več smisla ozirati drugam. V raznoraznih raziskavah pa so ugotovili tudi, da moški precej pogosteje idealizirajo ženske kot obratno. Če si ogledamo še kakšen znan primer iz literature, npr. trojansko vojno, ki je bila zakuhana zaradi žensk, najprej so od ubogega Parisa boginje izsilile usodno odločitev, nato pa mu je bila podana nagrada, žena kralja Menelaja, Helena po imenu, s katero se je pobegnil v Trojo…

Fraza “slep od ljubezni” še zdaleč ni tako za lase privlečena, kaj❓

Jaz pa v svoji okolici vidim ravno nasprotne primere: tisti, ki so se poparčkali bolj iz komoditete kot iz ljubezni, so se v krizi srednjih let noro zaljubili, nekateri tudi zapustili družino. Tisti, ki jih je združila prava ljubezen, so se vedno skupaj. No, nekaj tudi takšnih, ki so v bolj razumskem, racionalnem partnerstvu, ampak že na daleč vidiš, da med takšnimi ni neke povezanosti, čustev, ljubečih dotikov, pogledov,… So pač po karakterju takšni, da se jim ne ljubi nečesa na novo graditi, čeprav prav srečni niso, ali pa še niso prišli v pravo skušnjavo. Kaj vem. Po lastnih izkušnjah je najbolj trdna zveza, ki se rodi iz močne kemije – kemija je namreč lepilo, ki drži dva skupaj tudi, ko nasedeta na čeri vsakdanjega življenja, in pomaga zgladiti spore in nesoglasja.

Je pa tudi od karakterja človeka odvisno. Nekateri so čisto zadovoljni, četudi živijo s partnerjem eden mimo drugega, samo da pač uradno imajo nekoga, drugi pa smo bolj zahtevni, potrebujemo povezanost, čustveno oporo, strast,… No, res pa je, da bomo takšni na stara leta, ko bomo ostali sami, bolj izgubljeni, kot tisti, ki že za čas življenja partnerja živijo, kot bi bili sami.

Zaljubljenost je trik narave. To je predvsem velika fizična in telesna privlačnost. Ko je človek zaljubljen, gleda svojega dragega oz. drago skozi rožnata očala. Njegovih oz. njenih napak sploh ne vidi. Zato je tudi toliko nesrečnih zakonov, toliko nesrečnih partnerstev.

Ko zaljubljenost mine, nastopi kruta realnost. Če zaljubljenost ne preraste v ljubezen, od nje ne ostane nič. In še to: ljubezen ni dovolj. Ljubezen gre z roko v roki s spoštovanjem, prijaznostjo, solidarnostjo, razumevanjem, zrelostjo, zvestobo…

Vsi ljudje niso toliko zreli, da bi bili za ljubezen sploh sposobni.

Je ni na tem svetu besede, ki bi bila tako zlorabljena, kot je ljubezen.

No ja, tako lahko pišete, da je precenjena ker jo očitno niste doživeli. Niste doživeli kako je, ko ti ljubljena oseba privabi nasmešek na obraz, ko se ti zaiskrijo oči, ko ti da energijo, ko jo pri ljubljenju od strasti dobesedno hočeš posrkat vase… vse to je zaljubljenost zame in ko to traja in traja leta in leta, ko življenje brez te osebe lahko živiš, ampak manjka tista pika na “i”, tist nasmešek, tista toplina, ki te objame… to je zame ljubezen. In čeprav mogoče ne večna jo ne bi menjala za nič.

Prej podcenjeni. Nikoli ne podcenjujte ljubezni in njene moči, to je sila, ki pomaganja svet.

Frogica všeč mi je pesem in lepo si opisala. Se strinjam s tabo. Ljubezen je tudi sprejemanje osebe takšne kot je in da z njo postajamo boljši.

Zaljubljenost je zgolj preobleka spolne sle zato tudi mine, ko mine fizična strast, medtem ko ljubezen seže v srce in kljub temu da se kakšna zgodba konča zaradi takšnih in drugačnih križišč v lajfu, kjer dva kreneta vsak po svoji poti, imaš človeka še naprej rad..

Včasih se zaljubljenost potegne v obsesijo.

Zaljubljenost je precenjena. Itak fikcija. Slep kot slepa kura.

Ljubezen je pa veliko krat podcenjena. Ja takle mamo, ni kaj. ?

.https://www.youtube.com/watch?v=0LHmevWVvpc

.https://youtu.be/epc-3wDaUX8

Ja !

Ne enači navajenosti na nekoga z ljubeznijo. Ti pa tvoj nista bila nikol zaljubljena, nikol tud ljubezni ni bilo med vama, samo NAVADA.

Zaljubljenost je trik narave. Ljubezen pa je drugemu želeti in zanj narediti le najboljše zanj.

Tole je pa lahko precej filozofsko vprašanje. Bi se lahko na Slavoja Žižka obrnili. Zaljubljenost je lepa, lahko pa zelo boli. Ljubezen opa je nekaj globjega, kar pa je težko določiti. Lahko gre res za spoštovanje, prijateljstvo, navezanost,.. Ma ja, kako res vemo kdaj se zgodi ljubezen?

@jesenska pripoved

Se povsem strinjam. Dobro napisan zadnji stavek.

avtor odkrivaš toplo vodo.. je kar logično, da obstanejo tisti, ki se iz prijateljstva in računice povežejo v bolj čvrstih vezah kot tisti, ki se noro zaljubijo na prvi pogled…

Sam sem raj v življenju 1x v transu zaradi zaljubljenosti, kot se krešem rutinsko celo življenje s “prijateljico”. Tist trans je vožnja z formula1, prijateljska veza je pa recimo vožnja v fičotu na cesti kjer lahko letiš 200+ km na uro. S Formulo1 imaš šanso, da se razbiješ zaradi tega adrenalina, ko se zaletiš, če pravi čas ne pritisneš na bremzo… ampak, to je treba imeti v svojem karakterju, da sploh prideš do te točke, in preživiš brez posledic. Lahko se pa seveda tud v fičotu razsiješ, če recimo priletiš v zid s 60 km na uro, samo je to bolj bedno, ko te lahko kolesar prehiti pri tej hitrosti..

Bravo

Pa… Nekateri bodo tvoje primerjave celo videli kot slikovite.

Zaljubljenost je ABSOLUTNO PRECENJENA, ljubezen pa ne. Ljubezen je kvečjemu podcenjena.

Tole samo na hitro, razložim kasneje.

Smiliš se mi! Ti si ena krsajnist on pa druga! Ja seveda začetna zaljubljenost mine. Je pa odvisno od vsakega posameznika kako to neguje.

Se strinjam! Žel pa samo ljubezen ni dovolj. Potrebno je razumevanje, prilagajanje, negovanje odnosa,…, skratka za ljubezen je potrebno garati.

Nekako tako si tudi jaz to tolmačim. In kljub temu, da se v formuli mogoče x razsuješ, si ne boš potem nabavil fičota.

Če pogledam okrog sebe, je večina parov, ki so skupaj vse prej kot zaradi  ljubezni. Je pa tudi res, da dokler te ne zadene tista prava globoka ljubezen, sploh ne veš da obstaja tako močno in edinstveno čustvo ter vsi občutki, ki se prebudijo v tebi oz. jih je sposobna prebuditi ena oseba. In ko 1x to doživiš, nisi več pripravljen  na majn, torej dokler spet ne občutiš tega edinstvenega čustva, si raje sam kot pa z nekom v vezi na podlagi prijateljstva, preračunljivosti, itd.

Velikokrat slišimo, da ženske čakajo na princa na belem konju. Po moje si vsaka ženska drugače predstavlja princa na belem konju. Meni recimo princ na belem konju pomeni človek, ki bo sposoben prebuditi v meni to edinstveno globoko čustvo ljubezni in vse občutke, ki spadajo zraven  in se ne nanaša na materializem ali njegov popolni izgled.

Mogoče imaš res prav. Jaz sem ugotovila, da mi je najbolje sami. Če za ljubezen ne bi bilo potrebno garati/ vzdrževati bi še podpisala, tako pa ne. Zaljubljenost pa je tudi ena zmešnjava, če ne preide v ljubezen pa itak boli.