Pokličete svojce v bolnici ali čakate da oni vas pokličejo?

Če imate v  bolnici svojce: recimo odrasle otroke ali pa starše. Pa, da so recimo operirani, recimo taka operacija, ki terja več mesecev okrevanja. Torej ni čisto enostavna.

Pokličete kako so ali čakate, da vas oni pokličejo.

Se vam zdi normalno, da recimo oče/mama svoje odrasle hčerke, sina niti ne vpraša kako je, se ok počuti ali kaj takega? Recimo po kakem tednu pošlje samo sms, da za kaj jo ta oseba ne pokliče? Pa čeprav ta mama/oče ve, da ta odrasli otrok nima koga, da bi ga obsikal, mu pomagal pri prevozu domov…

Pokličem in grem tja. Čakam, da se zbudi iz narkoze, itd.

Drugi pa po svoje.

Jaz od očeta itak nikoli ne pričakujem, da bo vprašal kako mi gre, ker ga še nikoli ni zanimalo. Pa sem bila že kot otrok kar nekajkrat v bolnici in tudi na operaciji. Tudi v odrasli dobi ga nikoli ni zanimalo. Zato sem vajena. Isto sem to vajena od sestre.

Ampak, da me mama ne pokliče, ne vpraša nič po operaciji. Da po enem tednu dobim sms, zakaj jo nič ne pokličem, da bi ji povedala kako mi gre… ne vem no, to mi je pa vseeno preveč. Obiskov nisem pričakovala, vajena od zadnjih par operacij, ampak vsaj klic…

No, trenutno nimas kam it, ker nikjer ni obiskov in te ne bi gledali, kako visis na hodniku in čakaš.

Jaz klicem v bolnico zelo nerada,ker iz lastnih izkušenj vem, da že itak ni nobenega miru in je ful smotano, če ravno uspeš malo zaspat, pa te telefon zbudi. Ali pa, da bi zmotila vizito ali karkoli. Raje SMS pošljem, pa čakam na povratni klic.

Itak.

Tudi moji raje sami pokličejo. A kadar to ne gre, naredim kot pišem. Če ne morem čakati v bolnici, čakam pred njo. Že najdem način. Potrudim se le, da s tem nikogar ne nadlegujem ali škodim.

Ne bo držalo. Vsaj v ‘moji’ bolnici ne drži in so obiski dovoljeni. V omejenem obsegu, ampak so dovoljeni. Ampak kot sem že omenila, itak nisem pričakovala obiska, sem pa pričakovala kak klic.

In butasto je govorit, da ni pametno koga v bolnico klicat. Namreč mobilniki imajo možnost, da so na tiho ali pa, da jih ugasneš. In ja, ko je neprimerno, da bi me kdo klical, ga dam na tiho.

Aja, tudi po prihodu domov, ni bilo nobenega klica, nobenega vprašanja kako sem.

S tem, da v obratnem primeru, jaz pokličem vsak dan mamo v bolnico, jo grem občasno obiskat…

Moja mama je takšna. Eni ne znajo, ne zmorejo. Je imela sestro v bolnici, pa je ni moglo 1 mesec poklicat, s tem, da ji je sestra vedno stala ob strani. Enaka je v odnosu do naju s sestro. Potem pa jamra, da ne upa poklicat, da ne bi motila… ji razložiš, da če se ne bo mogla oglasit, se pač ne bo in jo bo poklicala nazaj, ko bo lahko. Ko pa je bila ona v bolnici, pa na polno razočarana, ker en dan ni sestra prišla na obisk. Za avtorico: upam, da dobro okrevaš. Poskrbi zase.

Ja, okrevanje gre. Je pa težko. Hrano, kolikor pač gre, sem si pred operacijo nabavila, ker ne vem kako mi bo uspelo izvesti nakup, amapak nekako bo že. Bi prav prišla kaka pomoč, ampak tako pač je. Od mojih domačih ne dobim niti klica in vprašanja kaj točno so mi operirali, kako mi gre. Nič.

Ja, moja mama pričakuje, da jo kličem, ko je ona v bolnici pa seveda ob uri, ki njej paše. Pa še vsak dan potem poslušam kako so drugi nesramni, da jo kličejo dopoldan, namesto takrat, ko njej odgovarja. Pa ji dopovedujem, da so ljudje prijazni, da se spomnijo nanjo in da pač ne vedo kaki so programi vizit in ostalega v bolnici. Pa, da če jo moti, da naj pač utiša mobitel pa je. Pa ji ne gre  v glavo. Ko sem pa jaz bila v bolnici pa ji je pretežko vprašat kako mi je, niti, ko sem prišla domov, nič klica, nič zanimanja.

Žlahta raztrgana plahta.