Morda katero vleče v misijone?
V kraje, kamor Covid ni prodrl/ni poznan?
Preberite čudovito izkušnjo Katje Ravnikar iz Komende
Ko je diplomirala iz psihologije, se je 26-letna Komendčanka znašla v precepu, ali naj sprejme svojo prvo ponudbo za službo kot njene prijateljice in izbere ustaljeno življenjsko pot ali pa naj izkoristi možnost, da gre na Madagaskar, kjer bi lahko, je čutila, veliko naredila za tamkajšnje ljudi. Odločila se je za zadnje, saj je prepričana, da doma ne bo veliko zamudila, tam pa lahko ogromno pridobi in naredi. Njen dan se začne že ob petih zjutraj, ko na vrata misijona potrkajo prvi domačini. »Danes sem razdelila delo že dvajsetim, polovica jih je odšla domov, ti bodo delali jutri. Urejajo okolico, pripravljajo zemljo za sajenje, sadijo, v gozdu iščejo les za drva pa za gradnjo hiš, pomagajo pri urejanju otroškega igrišča, nekateri drobijo kamne, iz katerih gradimo hiše,« nam je razložila. Povprečna plača je evro na dan – s tem denarjem si lahko nakupijo kar nekaj hrane. »Dve banani, recimo, staneta en cent, merica riža stane 20 centov, tako da lahko kupijo kar nekaj riža, ki je tukaj glavni vir hrane.«
Več na:
Vesel oče
Forum je zaprt za komentiranje.