Okusila sem, kako malo sem vredna za ljudi

Je kdo od vas imel kako nezgodo, operacije, da je daljši čas okreval, tako 2 leti in več?

Kako so se ljudje do vas obnašali?

Jaz sem okusila kako malo sem vredna za ljudi. Ljudje, ki so se prej predstavljali za moje prijatelje, me niso niti poklicali in vprašali kako mi gre. Ali pa vsaj en sms z dobrimi željami poslali.

V času okrevanja je bilo kar nekaj klicev v stilu, da rabijo pomoč za to in to, ko sem povedala situacijo, da pač ne gre, ker sem v bolnici.. niso niti vprašali kaj se je zgodilo.

Nikogar ne zanima kako sem. Nikomur ne pade na pamet, da bi me povprašal kako mi gre. Samo tu pa tam še kak mail z vprašanji, ko rabijo mojo pomoč, nasvet. Ne pa tudi vprašanje kako mi gre, če sem že zdrava. Nič.

No en se pa res večkrat javi, da mi pošlje fotke kako je v  gorah, kako mu fajn gre, nikoli ne vpraša kako meni gre. POgosto pa provocira kako naj pridem z njim v gore, na kolo, smučat (jaz pa seveda ne morem in me take provokacije bolijo, ker te športe obožujem pa jih ne morem prakticirat).

Bila sem v par društvih, veliko smo skupaj hodili, zdaj pač ne morem. Ni jim mar zame. Dobra sem bila, dokler sem bila koristna, takrat pa kar naprej na mailu, telefonu.

Bi v takem primeru ohranili stiki s takimi ljudmi, bi se jim nazaj pridružili, ko bi ozdraveli?

Jaz bom vse po vrsti skenslala. Zdajle sem zamenjala telefonsko, ne dobijo je. Mail bom ohranila, vendar jim ne bom odgovarjala. Nisem pa še zbrala poguma, da bi jih vse pobrisala s FB ali pa preprosto naredila nov profil in jih ne dodala.

Ja, tako je življenje. Sploh me ne preseneča tvoja situacija.

Jaz se že nekaj časa sploh ne družim, samo z družino in žlahto.

Uf, žlahta je pri meni poseben problem. Najslabše izkušnje imam ravno s sorodniki (nasilje, alkohol v otroštvu).

Edino mami je mar zame. Oče me pa itak nikoli ni maral.

Tako, da od sorodnikov imam samo z mamo stike.

Pa recimo tip, ki je imel eno lažjo operacijo, mi je ves čas jokal in jamral kako hudo je, jaz sem ga spraševala kako mu je, ga obiskala v bolnici. Njemu sedaj ni mar zame.

Pa drug tip, sicer dolga reč, ampak samo 4 mesece (ja v primerjavi z mano, je to kratka reč), potem je bil zdrav. Hodila na obisk, spraševala kako mu gre, poslušala njegove težave. On pa nič, niti enega maila kako mi je. Po dobrem letu pošlje zahtevo kako rabi neke podatke od mene. Pa v rit bi ga sunila.

Pa še kup takih je.

O vjernici, za prisne prijatelje uzimajte samo svoje, ostali vam samo propast žele: jedva čekaju da muka dopadnete, mržnja izbija iz njihovih usta, a još je gore ono što kriju njihova prsa. Mi vam iznosimo dokaze, ako pameti imate.

Ko v zivljenju prides do nivoja, ko si sposoben dajati brez pricakovanj, da dobis kaj nazaj, si zmagal.

Ti dajes, a pricakujes tudi, da nekaj dobis, to je ze kalkulacija in potem si razocaran in prizadet.

Po eni taki izkusnji, ko me je zadelo vec velikih slabih zivljenjskih stvari v roku parih mesecev, sem bila prisiljena se vsesti sama s sabo in se dobro prevetriti in razcistiti nekatere stvari pri sebi ter si postaviti nove temelje.

Zdaj dajem, ker lahko in ker zelim.

Upam, da nikdar ne bom nicesar potrebovala in ko sem v tezavah, jih resujem sama, ne pricakujem pomoci drugih niti njihove pozornosti niti nic, mislim, da moram pac sama.

Pred casom se mi je spet ponovilo eno tako leto, ko se ti vse sesuje in ce verjames ali ne, ob meni so se znasli ljudje, za katere si ne bi nikdar mislila, da mi bodo pomagali, se manj pa sem to pricakovala od njih.

Dobrota ni sirota, ce je prava dobrota in ne kalkulacija dam-das.

V teh dveh in vecletih tvojega okrevanja bi dejansko ze morala podelati nekatere stvari sama pri sebi in ce se ne bi ves ta cas ukvarjala s tem, kaksni so drugi, ampak bi se posvetila sebi, bi to ze opravila.

Zato, zamisli se malo in se spopadi sama s seboj, je tezko, garasko delo, a se splaca in to ful!

Kakšna žlahta?

To so šele privoščljivi in hinavski ljudje! Bi pamet solili in ukazovali, če ne bi na ostro prekinila  – STOP!

Ja, tudi pri meni tako.

Kot otrok sem bila deležna nasilja. AMpak seveda je bila to družinska skrivnost. Ne daj bože, da bi na žlahto padla taka sramota, da bi kdo zvedel za alkohol, nasilje, prepire. Pač padla, zato je potoločena.

Tako, da ja, žlahta je pač skupek ljudi, ki jih žal ne moreš izbirat.

Ja, napisano je lepo. Vendar v praksi to ne drži.

Na koncu se človek lahko opre samo na najbližje, na moža in žlahto. Absolutno ne iščem več prijateljev. Recimo v soboto sta me dve različni ženski nekam povabili. Pa nisem šla z nobeno. Zakaj bi?!

In ja, ko si v problemih, ko si v bolečini, si SAM. In najbolje se je že zdaj sprijazniti.

Ko smo bili mi v stiski (družina), sem se lahko oprla samo na teto. In do nebes sem ji še vedno hvaležna, čeprav je tega 10 let. Ona je bila vedno tam, ona je vedno pomagala. EDINA.

Avtorica, žal mi je, da imaš od družine samo mamo. Ampak če je mama dobra, imaš zeeeeelo veliko. Večina mam ni dobrih. Imaš več kot večina ljudi.

Želim ti dobro okrevanje in sprijaznjenje, da je človek v glavnem sam, odvisen od sebe in nima kaj pričakovati od ljudi. Ni vredno.

Hvala za dobre želje.

Z mamo imam tako telefonske stike, je bolj daleč stran doma. Tako, da fizično mi ne more pomagat, niti njeno zdravje ni ok. Pa niti ji nočem povedat vsega v kakem slabem stanju sem. Tako, da kakega zaupnega odnosa nimava. Je pa edin človek, ki mu ni vseeno zame.

Nimam pa koga, da bi z njim kdaj počvekala, čisto tako neobvezujoče. Kaj šele, da bi imela koga s katerim bi lahko šla na kratek sprehod ali pa na čvek v živo.

Pa tudi praktično je vse zakomplicirano. Recimo moram v bolnico, dajo termin ob 7ih, prvi javni prevoz pa pride tja ob 8:30. Taxija za tako veliko razdaljo pa ne morem plačat.

Ali pa v bolnici vprašajo po kontaktu osebe, ki bi jo obvestili, če umrem, pa nimam koga navesti.

Se ne strinjam s tem kar govoriš. Daj in nič ne pričakuj in potem si zmagovalec? lepo te prosim…. Po tvoje je najlažje živeti sam s seboj in ljubiti samo sebe in dati ko se ti zahoče in če ta druga oseba nič ne da nazaj – niti hvala, je vse ok, ker ti si itak nadčlovek in te nič ne prizadene – to so čustveni bolniki, ne pa zmagovalci življenja. Če te to kar je napisala ne prizadene potem si čustveni bolnik. In DA draga moja, ljudje se najbolj pokažejo takrat, ko jih potrebuješ, pa ni nikogar. In DA tudi mene to prizadene in tudi sama imam problem s tem. Je pa res, da sem se čez življenje naučila, da to tako je, da je to del življenja. NI pa prav. Ne sprejmi da je prav, ker potem postaneš ROBOT. Zato je toliko kozlarije na svetu, ker je vse kar OK. Človeški odnosi se gradijo skupaj, ne jaz jih gradim nekdo drug pa NE. Počisti svoje življenje teh čustvenih bolnikov, se rehabilitiraj po poškodbi in poišči nove ljudi, ki te bodo razumeli. Jih pa ne bo veliko – peščica. Tudi sama sem imela več prijateljic iz mladosti, ki jih ne morem več imenovati niti prijateljice. Ostala je ena, ki kot si rekla Zna vprašati kako sem, Zna se pripeljati z avtomobilom če jo potrebujem in zna ceniti, če grem z njo na zahteven poseg v bolnišnico. Tako, da ceni tiste malo, ki ti ostanejo in v katere je smotrno vlagati ČAS in graditi ODNOS. Ostalo pa pozabi. Ljudje imajo v današnjem času čustveno inteligenco na tako nizkem nivoju da je že grozljivo.

Drži se. Moja prijateljica mi je enkrat rekla: Čiščenje krogotoka  ljudi na vsake toliko časa je smiselna, ker ti pripelje v krog nove ljudi, ki te kaj novega naučijo. Ostali, ki te nimajo več kaj naučiti pa grejo svojo pot. In zapomni si: inteligentni ljudje se pogovarjajo o dogodkih in idejah, ostali pa o drugih ljudeh. In če v teh ljudeh ne vidiš nič od pozitive, naj grejo…

Tako kot rečejo: Denar pokvari ljudi. Ni res, denar pokvari ljudi, ki so že v svojem bitu pokvarjeni. To je samo dogodek, ki je vzpodbudil, da je to prišlo na površje. Koliko ljudi poznam, ki imajo ogromno denarja pa niso pokvarjeni. Pa niti drugi ne vedo, da imajo denar…

Nič novega. Brez slabe vesti skenslaj vse. V tvoje življenje bodo prišli novi ljudje. Taki, ki jim bo mar zate. Pa previdno, komu se odpreš.

Ja, ta nesreča, bo tudi dobra izkušnja: čiščenje vseh ljudi, ki so me izkoriščali. Meni žal ne bo nihče ostal. Ampak, bolje noben kot slabi. Ko pomislim na vse te ljudi,ki so me prej obdajali, so samo jemali. Rabim take okrog sebe? Ne, ne rabim.

Res je boleče, ko si na tleh in ko ugotoviš, da imaš okrog sebe samo ljudi, ki jim ni mar. Ampak je pa tudi dobra šola, da se znebim takih ljudi.

Bo treba začeti na novo. Je hudo, ko sem tako sama, včasih vsa obupana. AMpak verjamem v to, da bom zdrava in potem začnem življenje na novo. Si govorim, če sedaj, ko sem na dnu, zmorem. Bo potem stvar bistveno lažja.

Ja, vsekakor bom zelo previdna. Sem se v zadnjem času ogromno naučila o ljudeh.

Ej tako tudi jaz pravim. Najbolje se je sprijaznit s tem. Pa vcasih bi prav dal sanso… Kaze da bo. NE BO, NE BO IN NE BO! Sploh nobenih pricakovanj. Tudi ce gore premika. Se ne nadam. Samo cakam kdaj bo tako kot pise. Nasprotno je ranjavanje. Izneverjen na cedilu. Zato najbolje se sprijaznit da nema nista od toga. Da je to tako.

2 pleski pokasiras.

Hja, zdaj se moram držati nazaj, da jim res ne bi dala še kako šanso. Ko bom spet zdrava, da jim ne bom spet uslug delala.

Prav zbrati moram pogum in jih dejansko do kraja skenslat.

Ja, se mi pa poraja vprašanje kje najti te nove ljudi?

Kako spoznati nove ljudi?

Bom pa, upam, se selila in upam, da dobila novo službo. Tako, da bo tudi s tega vidika novo okolje.

In ravno v praksi to drzi, pisem iz gole lastne izkusnje, bila sem na obeh bregovih in vem, o cem govorim.

Clovek, ki nosi s seboj toliko zamere do drugih, ne more biti srecen!

Ti pa, zakaj nisi sla z eno ali celo z obema tema zenskama na kavo?

Da ustvaris prijateljstvo, moras tudi nekaj dat od sebe!

Pri 50ih imam eno prinateljico iz osnovne sole, eno iz srednje, eno zlahtnico s katero se poznava ze vec kot 30 let, a sva se zblizali v zadnjem desetletju in imam eno ‘novo’ prijateljico, zensko, ki je prej sploh nisem poznala, a je prvi dan na enem tecaju prisla do mene in mi direkt rekla ‘ti bos moja prijateljica’, lahko si mislis, kako sem bila v soku in ostala brez besed, a sem ji dala priloznost in danes je moja prijateljica.

Ne vem, kaj ste nekateri tukaj pojedli, ampak:

1. Na fotki je temnopolt otrok. Norma B. nima temnopoltega otroka.

2. To je zelo majhen otrok bos in v plenici. To ni vaš sin, “ki mu je že od malega vroče in še pri 16-ih hodi naokrog v kratki majici”. Ni videti, da razumete razliko.

3. Sicer res vsi ves čas tulimo, kako so CSDji nesposobni, ampak če bi sama videla tale prizor in prepoznala mamo, bi fotko s podatki poslala na CSD, ne na Slovenske novice. Javna objava je samo kost za zgražanje in kokodakanje, kar počnete vi tu.

Ok, tema se je sptevrgla v jsmranje na jamranje in potrjevsnje avtorici, kako so vsi ljufje grdu, slabi in pokvarjeni…

Ampak kaj ste potem ve, ce so po vasem VSI ljudje slabi? Tudi slabe? ??

Dajem kar lahko in kar zelim dati.

Priznam, da vcasih za trenutek, ampak res za tisto sekundico zaboli, ce je odziv neprimeren, a se takoj spomnim, da me nihce ni silil, da dam, sama sem tako zelela in sama sem se tako odlocila, sem dala, ker lahko dam in ker je nekdo drug to potreboval.

Ko jaz nekaj potrebujem, se zdaj vedno najde kdo, ki mi pomaga, vcasih ta clovek dejansko pride od nikoder, ampak pride in krog je sklenjen. Vcasih tudi vprasam, zakaj mi je pomagal in odgovor je podoben mojemu razmisljsnju, ker je bil tu in ker je lahko, se mu bo ze vrnilo kdaj drugic in kje drugje. No big deal, nobene drame okoli tega, gremo naprej.

Nismo nobeni nadljudje, smo cisto obicajni ljudje, ki so nam le nekatere stvari v zivljenju jasne.

odgovarjala v napačni temi, se opravičujem za svoj post zgoraj!

Ni panike, se zgodi :). Sem pa zmedeno ugotavljala kaj ima to z mojo temo :).

Seveda. Ti ne opazis zlobe v sebi? Slabih osobin lastnosti navad itd…?

Se ne zalotis?

Ce je odgovor ne potem si v neke vrste transu… Ne nadgledas realno. Senzorji pokvarjeni, oci zaprte, razum pa… Ah ja…

Kot sem že omenila, me en kolega pogosto kontaktira in pošilja fotke kako uživa na dopustu, v gorah, na kolesu, drugih športih… in provocira, da naj pridem zraven. Jaz pa bergle pa to.

Kaj bi takemu odgovorili? Ok, od začetka sem še vzela kot hec, ko se pa to stopnjuje dve leti, mi gre pa že ornk na živce. Velikokrat kar ignoriram. Oz. pritisnem samo kakega smjlija na njegove fotke, ki mi jih pošilja. Vabila na pohode pa kar ignoriram. Zaboli pa.