Če delaš s strankami pa ne obvladaš ok jezika

Recimo, da je nekdo priseljenec, dela z obiskovalci, se trudi govoriti slovensko, ampak dela ogromno slovničnih napak (v stilu: njegov miza, lepa hlače, rdeč kolo, pes je šla, volk je bila…). Govori seveda samo slovensko, ne kakega drugega jezika, vendar pa dela slovnične napake.

Pa recimo, ko ga kdo ogovori v nekem narečju, pogosto ne razumi, ker pač razume samo knjižno slovenščino.

Kako gledate na to?

Recimo, da je to blagajničarka pri prodaji vstopnic, natakar, vodnik, informator…

Trudi se, se bo ze naucil.

Meni je to razlozil en tujec , ki se je zelel nauciti jezika, pa se ni mogel, ker so vsi Slovenci takoj zaceli govoriti anglesko z njim.

Jezika se najbolje in najhitreje naucis v zivem pogovoru z domacini, doma se ne mores ker itak vsi govorijo svoj jezik doma, torej ostanejo samo stiki z domacini.

Jaz sem tudi mislila, da znam anglesko, dokler nisem prisla na podezelje Welsa in kasneje na Skotsko…pac malo casa rabis, da se ti uho nastima.

Sprašujem zase :). Delam v tujini. Pa razmišljam kako ljudje gledajo na mojo polomljeno nemščino.

Delam z obiskovalci. Seveda govorim ves čas nemško, ampak ogromno napak delam. Da ne omenjam narečij.

Ja, z angleščino imam tudi jaz podobno izkušnjo kot ti Replika. Sicer ne Wales ampak Cornwal. Adijo pamet :).

v naši državi to še ni zakonsko urejeno. In mislim, da še dolgooo ne bo. Kdo bo pa delal?

jaz sem svetski človek in me to ni malo ne moti. Lahko se tudi z rokami pogovarjamo.

Kolikor sem sam doživel tujine, tujci na neznanje oz. polomljen jezik niso tako občutljivi kot Slovenci. Pač večina se zaveda, da to ni tvoj primarni jezik in se fokusirajo da se med sabo sporazumeš. Ker pizdenje kako nekdo nekaj ne zna, po navadi nič ne pomaga.

Recimo, da je to blagajničarka pri prodaji vstopnic, natakar, vodnik, informator…

Za natakarja in blagajničarko pri prodaji vstopnic se mi ne zdi pretirani problem, če obvlada tiste 30fraz (ali manj). Dober dan, en kapučino prosim, hvala, a lahko račun, nasvidenje – pri postrežbi je to ene 95% vse komunikacije, če je za tiste 5% še kdo, ki obvlada, se mi ne zdi niti približno problem. Za turističnega vodiča ali informatorja pa zelo velik problem – če nima samo tujcev. Da bi jaz šla npr. v postojnsko jamo in bi vodič govoril “rasti stalagmiti iz tla k Bogu, stalagtiti dol dajati” – obolela bi. Če pa bi šla npr. Na kitajsko in bi mi vodič tako lomil kitajščino z domačini pa me ne bi motilo, dokler bi govoril dovolj učinkovito, da se stvari uredijo npr. Na letališču ali restavraciji.

Sorry – mi pa res nismo občutljivi na tujce, so bolj tujci na nas. Še dokaj nedavno je bilo popolnoma normalno, da ti starejši začne govoriti srbohrvaško in preklinjati, če nisi takoj razumel kaj hoče. Pač mi, ki se nismo v šoli ali od sorodnikov učili ne razumemo. Razumem, da se ena 70letnica ni mogla naučiti tekoče slovensko leta ’91, samo ona je tudi dolžna razumeti, da jaz 30let kasneje ne razumem srbohrvaško.

Saj se vsak normalen potrudi, Slovenci se načeloma veliko hitreje potrudimo kot marsikateri drugi, ker vemo, da smo majhni in jezikoslovno težki – en Nemec ali Francoz bo takoj nos vihal “mi veliki, prilagodi se nam – naj ti bo tujec”, medtem ko se nas pogosto pograja, da naj nehamo z angleščino, ker se želijo naučiti slovensko.

Tale komentar, da smo netolerantni do tujcev, ki ne obvladajo jezika, je bil zelo nefer.

Ne pravim da smo netolerantni do tujcev ampak do nas samih. Pri nas se še danes hecamo iz Alenkine angleščine, ampak novinar, ki jo je intervjuval jo je pa hotel razumeti. Tudi z Melanjine angleščine se večina ljudi norčuje, pa je nedvomno bolša kot jo ima večina izmed nas. In podobno je v vsakdanjem življenju. To da ne znaš dobro slovensko zaradi narečja ali pa angleško, boš negativne komentarje prej slišal od Slovenca kot pa Angleža.

Tale komentar, da smo nefer do tujcev, ki ne znajo slovensko, je čisto točen, z eno razliko – tak odnos imamo samo do naših bivših sodržavljanov, za vse ostale se pa sploh ne sekiramo, če 10 let ne spregovorijo slovensko, če pa sem pa tja kakšno slovensko vmes vrže, se pa itak polulamo od sreče:(.

ne poznam nobenega tujca, razen teh ex juga, ki se po 10 letih bivanja ne bi naučil slovensko. Vse Ukrajinke, čehi, Afričani, Indijci,  se naučijo slovensko, enim gre bolje, drugim slabše. Potem se pa najdejo oni od dol, ki po 40, 50 letih ne bodo muksnili slovenske besede.

No ja, v tule seveda ne gre, da klatiš po slovensko, hrvaško, srbsko, to se nikakor ne tolerira tu. V Sloveniji pa je povsem običajno, da so eni že desetletja v Slo pa samo srbohrvaško klatijo. Pa se prav ni ne sekirajo kaj mi mislimo o njih.

Jaz se vsekakor trudim čim lepše govoriti, ampak je ogromno samostalnikov za katere nimam pojma katerega spola so. Torej posledično je veliko napak pri končnicah.

Ne vem pa kako ljudje na to gledajo. Večinoma se mi zdi, da jim je vseeno ok. Se pa najde kak provokator. Recimo zadnjič en mulo, je provociral do skrajnosti nesramno. Najraje bi ga za bučo počila tako nesramen je bil. Čeprav večinoma je provociral zaradi drugih stvari, nekaj pa tudi zaradi jezika. Nazadnje sem si pa vendarle jaz dala duška in mu po ovinkih povedala, da je skrajno butast.

Drugače pa kaj vem, večino se mi zdi, da ne moti, ker pač povem strokovno in potem se ne ubadajo toliko s slovnico. Se pa seveda kak, kii viha nos.

Večina tudi poskuša vsaj lepo govoriti, se pa najdejo taki, ki striktno v nekem narečju govorijo, tam pa imam probleme.

Mene moti. V teoriji sicer ni pretiranega problema, v praksi pa je precej slabo.

Nobenih problemov nimam, jasno je, da se nobenega tujega jezika ne da naučiti v kratkem času na način, da domačini ne bi opazili posameznih napak pri izgovorjavi ali naglasa.   Se pa človek, ki biva v okolju kjer govorijo tuj jezik, zelo hitro nauči izgovorjave, zato kar pogumno.

Se trudim. Upam, da je kolikor toliko spodobno slišat. Govoriti moram namreč ogromno.

Ne vem pa koliko bi mene motilo. Recimo, ko zdrvnik v Slo govori z naglasom pa nekaj slovničnih napak, me ne moti.

Me pa recimo moti, ko sem imela zobozdravnico, ki je imela mene v delu pa je s svojo asistentko ves čas govorila srbsko. Z mano slovensko, z njo srbsko. To mi pa ni ok.

Nisem pa še imela izkušenj, da bi bil nek vodnik, informator tujec in bi govoril polomljeno slovenščino. Poznam sicer nekoga, ki je iz VB, govori slovensko (z napakami), je vodnik za en outdoor šport. In menda gre vse ok. Samo on manj govori kot jaz. On da navodila potem pa akcija. Jaz moram pa ogromno govoriti. Pa se sprašujem kako to ljudje dojemajo.