Otroci premožnih podjetnikov /obrtnikov bolj leni ?leni

Kaj mislite? Se mi zdi da tisti ki dobi stanovanje, hišo, da niso niti malo pripravljeni ne varčevati, niti si ne prizadevajo za noben cilj. Kar je smešno, starši uspešni, so se trudili, da so uspeli,  potem pa otroci razvajeni in s polno ritjo. So vsi taki , je taka večina?

Se mi zdi, da je v primeru, da imajo obrt, kjer se to da, otrok kar kmalu vključen v pomoč.

Vsaj za nekaj srednješolcev vem, da so del počitnic in vsaj en dan v vikendu delali. So se precej bolj zavedali, da je treba zaslužit denar  z delom kot tisti, kjer so bili starši na sociali.

Težko je posploševati, nekateri starši tako razvadijo da so otroci res leni in nesposobni. Pa poznam take starše pri revnih in bogatih.

Ne leni, predvsem levi, z dvem levim rokam…

otroci politikov, državnih uradnikov in sekretarjev, sodnikov, odvetnikov,umetnikov z zaslužnimi penzijoni,… še mnogo jih je, ki so dobili zastonj stanovanja?

Vprašajte se, kakšne izkušnje imate s slovenskimi obrtniki. Tega se lahko otroci privatnikov naučijo od svojih tastarih.

pa saj je tudi hišo treba obnoviti

se ne strinjam. Oče zelo uspešen obrtnik, danes žal že pokojni je imel načelo, da ceniš tisto, kar si kupiš sam. Prvi avto mi je res kupil. 10 let staro petko od ostarele sosede. Se spomnim, kako so mu prijatelji v hecu očitali ali ga ni sram, da njegova edinka vozi tak avto, pa se ni dal 🙂 Sem sicer v njegovem podjetju zaslužila za nekaj boljšega kasneje, vendar je bil to moj denar. Kmalu sem videla, da si v domači firmi  vsem na razpolago 24/7 in se zaposlila drugje. Nikoli ni bilo zamer, ko je šel v penzijo je firmo prodal. Ni tako rožnato kot nekateri opisujete. Družinsko življenje obrtnikov … no tega ni in verjamem da je danes še slabše.

Razvajeni mulčki z zlato žlico v goflji brez prave vzgoje pa zagotovo. Niso pa vsi bogati otroci brez vzgoje. Eni dosežejo tudi več od staršev.

Največji problem takih je v družbi, ker mislijo, da so nekaj več in se jim ni treba pokoriti družbenim normam, redu in zakonom, kar je tukaj na balkanu še bolj očitno. Take bi morali brezkompromisno po kljunu in jim zbiti njihov votel ego.

Niso bolj leni, samo takoj dobijo službo če želijo. Lažje se prišlepajo.

Kokr kdo. Nekateri podjetniki so do svojih otrok še bolj zajebani kot do zaposlenih. Pričakovanja in zahteve jim navijejo do maksimuma.

Definitivno pa pameten podjetnik ne bo sina/hčerke zalagal z denarjem kar tako, da bi se svaljkala doma po kavču. Ni šans.

To je prehudo posploševanje.

Načeloma se znajo obrniti v življenju in se tudi sami podati na podjetniško pot, ker so imeli zgled od doma. Se pa najdejo tudi taki, ki samo čakajo, da kdo kaj prinese… ampak kar jih poznam, znajo tudi otroci poprijeti za delo.

Naša tamlada izvira iz zelo uspešne in premožne družine.   Rada si privoščita potovanja, sta tudi gurmana, pri športni opremi ne varčujeta, sicer pa je precej skromna. Avto, oblačila, in drugi statusni simboli se ji zdijo nepomembni. Kupi, kadar rabi in kjer ravno naleti, po možnosti čim bolj praktično. Kofetkanje, nakupovanje, posedanje pri nohtaricah in podobno se ji zdita zguba časa.  Je dobila službo in nepremičnino, a veš čas že v gimnaziji in med študijem je morala pomagati v domačem podjetju, tudi doma, redno študirati, nobenega bluzenja. Vzgojo in delovno disciplino je imela precej boljšo od povprečja.

Torej je vseeno pobegnila v službo pred terorjem domače firme. Če lastna hči, ki je bila za malo pomoči nagrajena s stanovanjem, noče delat v družinski firmi, kako je šele tujim zaposlenim na minimalcih.

Zaposlena je v domači firmi. Ker gre za firmo, ki se ukvarja pretežno z razvojem, minimalcev ni. Glede na fluktuacijo, ki je minimalna, so zaposleni s plačami in delovnimi pogoji, tudi možnostjo strokovnega razvoja, očitno zadovoljni.

Ja, tako kot si ti z davčno politiko in poslovnim okoljem v Sloveniji očitno zadovoljna, ker si še vedno v Sloveniji. Kaj pa tamlada razvija?

Avtorica ne predalčkaj po nepotrebnem. Otroci so leni toliko kot jim starši privzgojimo. To nima veze od bogatosti in podjetništva. Odvisno je od vzgoje in deloma od karakterja.

Je pa otrokom kjer jim starši finančno bolj pomagajo lažje. Živijo drugače kot nekdo, ki dela petke in svetke za preživetje.

Leni ne vem, to je vrjetno bolj odvisno od vzgoje(čeprav marsikateri otroc, ki se jim je v preteklosti očitalo lenobo niso bili leni ampak niso izpolnjevali šolskih obveznosti naprimer zaradi učnih motenj, ki jih takrat še niso obravnavali ali pa zaradi osebnih stisk, ki so izvirale iz družinskih odnosov).

Bolj kot za lenobo lahko rečem, to da nekateri taki uspešni podjetniki obrtniki vzgojijo brezobzirne ljudi, ki veliko sodijo o drugih manj uspešnih čeprav se nikoli ne bojo zmogli postaviti v njihovo kožo ker nimajo njihovih izkušenj živlenja v revnejšem in manj perspektivnem okolju.

Isto pa velja tudi za nekatero otroke delavcev, ki jih njihovi starši rinejo naprej, da dosežejo več kot oni in da doštudirajo. V resnici pa jih starši vzgojijo v totalne brezobzirne primitivne gnoje, ki cel čas sodijo ljudi v stilu; “če sem jaz to dosegel pa lahko tudi drugi”. Za take prav obžaluješ, da so jih starši toliko porinili naprej, da so uspeli in imajo zdaj moč. In poltem ravno taki pljuvajo čez socijalno državo ali pa čez našo bivšo Jugoslavijo v kateri bi jim bilo mnogo bolje. Zato se vedno znova razveselim za tazga, ko ga vidim, da izčrpano išče službo ali pa gre v tujino kjer se toliko zgoni, da zboli. 🙂

Mi smo imeli doma obrt od 80ih, sicer nismo bili bajno bogati, ampak  počitnice na primer so imeli ostali sošolci in sošolke imeli frej, pri nas je blo treba delat…. nasplosno tudi drži, da zna bit življenje s temi “starimi privatniki” precej naporno.

Kako danes gledam na to… dobila sem delovne navade in znam ceniti, kar naredim…

Kaj misliš kateri otrok bo bolj razumel da brez dela ni jela? Otrok dveh na socialni, ki sta naredila kariero kako z praskanjem po jajcih zaslužiti ali otrok staršev kjer so postavili podjetje in v večini vsaj na začetku delali kot budale da so si lahko nekaj zaslužili?

Kolikor opazim v okolici in službi smo bolj disciplinirani in vajeni dela potomci ljudi, ki so vedno delali. Veliko.

Tukaj si predstavljate da vsi, ki imajo več denarja ta denar rinejo otrokom za neumnosti. Pa spet ravno obratno opažam če smo na tem. Ljudje z povprečno ali pa še nižjo plačo imajo dosti “več za dokazat”. In se duvajo z novimi telefoni, avti in podobnim. Ljudje, ki imajo več jim je to pač potrošni material, ne razglabljajo o tem. Večina ljudi, ki je na višjih položajih oz. ima svoje podjetje zelo veliko pričakuje od svojih otrok. V šoli in potem ko odrastejo. Ne poznam nikogar z  nekim uspehom za sabo, ki bi imel otroke pri 40ih v otroški sobici in že 20+ let na socialni. Poznam pa tak primer socialcev. In ne ni problem da tisti 40 letnik že 20+ let ne dobi službe. Nikakršne. Ne ga srat.

Zakaj se ti privatnik nikoli ne oglasi na telefon? Ker se mu ne da delat. Zakaj ga ni več na spregled, ko pobaše kavcijo? Zakaj otroci privatnikov hodijo v službe, namesto da bi pri tastarih v firmi delali? Ker se niso naučili delovnih navad od njih. Kaj slovenski obrtnik najbolje obvlada? Goljufijo, utajo davkov in jamranje o socialcih, javni upravi ter komunistih.