Izpodbijanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju

Pozdravljeni,

pred nekaj dnevi, sem izvedela, da je moja mama s sinom naredila pogodbo o dosmrtnem preživljanju (brez moje vednosti – z bratom sva edina dediča). Hiša, ki je v mamini lasti bi naj na podlagi pogodbe, po mamini smrti pripadala mojemu bratu. Stvar je v tem, da brat že celo življenje živi doma pri mami in tudi preživlja ga že od nekdaj ona, ker sam nima službe. Moj brat je prav tako že od nekdaj zasvojen z alkoholom in lahko rečem, da bolj mama skrbi zanj kot pa on zanjo, pa tudi preživlja ga ona, s svojo penzijo. Zadnje čase, mora mama celo plačevati pomočnico, da pride pospravit, skuhat in pomagat v hišo – za kar “naj” bi skrbel moj brat. Mama je sicer dementna ampak  zaenkrat še lahko skrbi sama zase, tudi avto vozi sama oz. mora sina voziti naokoli, ker on tega ne “zmore”. Na razne preglede in daljše poti, jo vedno jaz peljem – ne morem pa ji vsakodnevno pomagati, ker imam službo in prihajam vsak dan domov ob 6 zvečer, tako da me praktično cel dan ni doma. Drugače sem z bratom v dobrih odnosih, ampak sem sedaj ugotovila, da je mamo nagovoril v to, da podpišeta to pogodbo, da bo vse kar ima mama v lasti njegovo, po njeni smrti, torej da meni ne bo nič pripadalo. Sicer sumim, da je bil vse skupaj plan njegovega sina, ki tako kot on nima ničesar in samo gleda, kje bi kaj dobil. Naj še omenim, da je mama podpisala pogodbo, ko je bila že zares dementna, prav tako, jo vsak dan sin manipulira in obrača proti meni, kdaj, ko sva sami, se mama tudi zagovori, da more delat tako kot on reče, ker drugače ji celo zagrozi. Torej, zanima me, če je sploh kakšna možnost, da se ta pogodba izpodbija (vem, da bi jo lahko razveljavila mama, ampak na to raje ne štejem, ker jo brat vsak dan manipulira in obrača v svoj prid.)? Ima mogoče kdo podobne izkušnje in je morebiti šel v tožbo? Če ja, ste jo dobili ali izgubili?

Za odgovore se že vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

M.P.

Preseli se v hišo k mami in boš videla kako stvari stojijo.

Do zdaj, bi lahko mamo kadarkoli vzela k sebi  ali se preselila k njej in skrbela zanjo v celoti, pa nisi. Zakaj ne?

Na sodišču po mamini smrti ne boš uspešna – če  z njo v času življenja ne komuniciraš, nimaš dobre komunikacijske linije ( zato je očitno dala zapisat vse bratu), kot je njej po volji, za njo ne skrbiš, ne prispevaš nič, bo zmagal brat s to pogodbo. So v našem sodnem primeru “popušili” tako otroci iz prvega zakona mojega očeta – niso ga niti povohali, ko je umrl, so pa hoteli njegovo premoženje.

Ker se noče pa bi bila pri meni na suhem toplem in kuhanem.

Razlog: Kaj bo pa ubogi sinek sam.

Očitno nima diagnoze, da je dementna, sicer bi ji vzeli tudi izpit za avto … oziroma če je dejansko sposobna vozit, najbrž ni dementna.

Pogodbo je mogoče izpodbijat, ampak za to rabiš odvetnika, sama ne boš dosegla nič. Zbiraj dokaze, čim več njih, do česar se le dokoplješ. Je pa to umazana igra. V vsakem primeru pa mama lahko napiše oporoko in boš upravičena kvečjemu do nujnega deleža – ti bo ta potem pokril vsaj stroške odvetnika? Koliko pa je pravzaprav vredna hiša? Jaz se za dvajset tisočakov ne bi šla tega. Še za trideset najbrž ne, je laže kredit odplačevat.

K odvetniku, ne pa na forum. Dosmrtno preživljanje pomeni da jo verjetno mora preživljat. S čim pa? In pri eni od teh pogodb vem, da se morajo z njo strinjat tudi ostali dediči. Morate točno vedet za katero pogodbo gre in pol iskat nasvete pri odvetniku.

Jaz sem jo že zdavnaj želela vzeti h sebi v svojo hišo, ker vem da brat ne skrbi zanjo kot bi moral, pa pri starejših osebah nikoli nič ne dosežeš. Ona je hotela ostati v svoji hiši pa še za sina jo skrbi, ker je tako “bogi”, ker nič nima – kriv pa si je čisto sam. On pa tudi točno ve na katero struno mora igrat pri njej, saj jo že celo življenje izkorišča. Tako da ne obsojate če ne veste.

K odvetniku imam vsekakor namen, ampak vseeno vprašam tukaj, če ima mogoče kdo kakšne podobne izkušnje. Pri tej pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni potrebe da zanjo vedo in se strinjajo ostali dediči.

Tvojega brata ima raje , kot tebe. Dejstvo….Grdo nepravično deljenje starševske ljubezni.

Kot edina delovna in sposobna članica družine ne uspeš niti mami pomagati. Če nimaš dokazov o hudi zlorabi in nasilju ne boš dosegla ničesar!

Super, hvala vsem za odgovore in mnenja. LP

Mogoče ti ne bo treba nič izpodbijat, ker če ne skrbi za njo in je oz. bo dementna ter ne boste poskrbeli za njo, lahko po nesreči tudi skuri premoženje.

ne pa ni tako! Ob pogodbi o prezivljanju mama ni dolzna nikogar obvescati,to lahko mirno uredi pri notarju z malo stroskov,in pa pogodbe o prezivljanju ni mogoce izpsbijati oz je mission impossibile! Drugac pa je z oporoko..

Mama ze ve kaj dela ne bat..Hcerka v postu navaja .da dela vsak dan do 18ure zvecer, da je zmatrana,da se ne more v celoti posvecati mami,moti jo brat,ki je doma ob mami pa kljub temu  da je luzer,kot ona pravi..povrh pa se sin (necak) enako luzer..joj zenska  kruta si , mal hinavska tudi..

Ma nima nič brata raje, očitno ima mati občutek krivde, da tega svojega otroka ni uspela spravit na prava pota in se zaradi tega žre, hkrati je preblaga oseba, da bi ga kar odpikala. Strah jo je, kaj bo z njim po njeni smrti, ko ni sposoben skrbeti zase in je podpisala zadevo, da bo vsaj imel streho nad glavo.

Kaj pa bo po materini smrti, če avtorica izpodbija to pogodbo? Zadevo bo treba deliti na pol, to pomeni prodaja bajte. Brata ne more kar na cesto zabrisat, tudi pravno ne, ne samo moralno. Če je nesposoben in dolgotrajno brezposeln pa sploh. A mislite, da si ga bo država na grbo nakopala? Ne bo ga mogla izseliti, tako da ji tista polovica bajte ne bo nič koristila. Ali pa mu bo morala najti neko drugo ustrezno bivališče, kamor bi se hotel preseliti.

Avtorica, v vsakem primeru pogoriš, nima se smisla s tem bost, nič ne boš imela od te bajte, pa še odvetnika boš morala plačat iz svojega.

Kaj ne moreš izpodbijati pogodbe o preživljanju?? Glede na to, da brat nima prihodkov nikakor ne more preživljati osebe, ki mu je prepisala premoženje. Ker nima premoženja za preživljanje nikakor ne more biti pogodba o preživljanju ampak gre za prikrito darilno pogodbo. Edina pogodba, ki je ne moreš izpodbijati je izročilna, če seveda veš za vse dediče. Lahko se vsi dediči strinjajo, ampak ata ima lahko kje potomca za katerega ni vedel in to je seveda dedič, ki ni bil pozvan h podpisu izročilne pogodbe. V tem primeru bi lahko izročilna padla na sodišču.

Lahko izpodbija pogodbo, vendar mora imeti črno na belem dokaze, da sin ni skrbel za mater. Ne gre za finančne zadeve, sin bo lahko trdil, da je za mater drugače skrbel, jo negoval, ji kuhal itd. Avtorica pa bo morala imeti priče, ki bodo povedale, da je v bistvu mama zanj skrbela. Pa jih ima? Skratka, ne gre tako zlahka. Bodo pa pogoltni odvetniki seveda trdili, da ni problema, da bo na sodišču uspela.

Druga zadeva pa je, kar je že nekdo omenil, recimo da ji uspe in doseže delitev premoženja. Brat zagotovo ne bo hotel oditi, izplačat pa je tudi ne bo imel s čim. Sledi tožba na sodišče za izselitev brata. Za to moraš imeti zelo dobre živce, da lastnega brezposelnega brata zabrišeš pod most živet, ampak itak ni šans, da ti uspe. Nobeno sodišče ne bo dosodilo, da se brezposelno osebo zabriše na cesto. Morala mu bo najti bivališče, točno tako, kot je nekdo gor napisal. In ker ne bo denarja od bajte, bo morala iz svojega keša izplačati še odvetnika.

Beri sodbe, ne na pamet.

Moj odgovor za vse, ki me obsojate:

1. Ja zelo očitno se boji za svojega sina, tudi jaz bi se če bi videla kako je otrok zabluzil že v najstniških letih. Vsi smo ga poskusli spravit na boljša pota pa sam vedno nazaj na stare tirnice zaide. Ostal zadolžen ne bo, ker ni nikoli delal in tudi nobenega kredita nima – še položnice ni v življenju plačal. Vse kar ima je socialna druga mu pa tako mami kupi. Prav tako so moji starši njegovega sina gor spravli, ker on ni bil zmožen (tudi midva z možem sva ga povsod peljala in ga razvajala dokler nisva dobila svojih otrok in se odselila – pa še takrat sva ga vključevala v izlete). Jaz nikoli nisem rekla da bi mu vse pobrala, nisem takšna kot je zelo očitno on. Bi pa bilo prav, da bi se delila zapuščina na pol – naj omenim, da sva z možem v tej hiši, (ki jo bo sedaj on dobil v celoti) uredila celotno zgornje nadstropje – na lastne stroške. To je bilo takrat, ko še nisva imela otrok in sva želela tam stanovati – kmalu za tem sva dobila otroka in sva si kupila svojo hišo (seveda imava posledično oba kredite). Pa sedaj tam živi brat in nisem nikoli nič hotela da mi kdorkoli da – celo vso pohištvo sva mu notri pustila. Ko je bil še oče živ, je hotel 2/3 hiše prepisati name, ker ni hotel, da dobi vse brat, ker je večrat rekel, da ni nič naredil da bi si to zaslužil, samo sive lase je delal že od nekdaj. Pa sem jaz budala takrat rekla da ne, da naj vse mama dobi in bo že potem vsak polovico nekoč. Evo – dobrota je res sirota – večja svinja kot si bolje ti očitno gre – večji lenuh kot si, bolje ti očitno gre.

2. Kar se tiče tega kakšna hči sem. Jaz sem to začela opažati zadnje nekaj mesecev, ker mama je bila vedno bolj kot ne samostojna in z bratom nista imela veliko stikov, čeprav živita pod isto streho je on bolj kot ne rekel mami, da ga pelje do trgovine, kjer si je nabavil 2 litra vina in to spil potem pa bolj kot ne ležal in se ni zmenil zanjo, ona pa je tudi večino časa preživela zunaj na vrtu. Jaz ne morem vsega videti, ker živim v drugem kraju in imam tudi jaz otroke in družino, ki me rabi.  Problemi so se začeli, ko je mama šla na hudo operacijo in je po njej res kazala veliko znakov demence. (Pogodba je bila napisana ravno v tem času, kmalu po operaciji). Čedalje bolj pozabljiva je bila in odsotna. Jaz sem po njeni operaciji prihajala vsak dan po službi ji rane previjat, jo umivat in ji pripravit tablete za vsak dan posebaj. Ko jaz nisem mogla, so moji otroci prihajali in ji pri čemu pomagali. Zato ker ne zaupam bratu z npr. tabletami, zato sem vsak dan delala dodatne kilometre in posledično h svoji družini prihajala vsak dan po osmi uri zvečer. In takrat ko sem kdaj rekla, naj vrže stran ves alkohol, da ne bo brat več pil in ji pri čem pomagal, se je tudi mama večkrat zagovorila, da more biti tiho, ker ji drugače zagrozi ali pa se samo dere nanjo. Sem se o tem pogovorila tudi z bratom, pa je samo ponavljal “tastara si vse namišljuje”. Tako da če je to odraz neskrbeče hčere – potem ja, to tudi sem.

Sploh pa ne vem kaj se pregovarjam, jaz vem, da sem naredila vse in še več, da bi bila mama dobro poskrbljena. Večkrat grem v trgovino in ji prinesem zvrhano vrečo hrane, ji kupim oblačila itd. (seveda vse na lastne stroške). Mož ji pokosi vse okoli hiše, z otroci pridemo pomagat počistit celo hišo vsake toliko in še veliko več stvari. Evo in še enkrat povem – dobrota je sirota. Nikoli nisem bla materialistka, nikoli nisem hotela pomoči od staršev ali pa jih prosila za denar – tako kot to že celo življenje dela moj brat.

Drugače pa tisti, ki ste podobni mojemu bratu, boste itak na njegovi strani. Tipično –  ona itak ima on bošček pa nič nima. Oba sva imela iste možnosti in oba iste starše. Jaz celo življenje delam in res je da imam hišo in da peljem svojo družiino na dopust, ampak to še ne pomeni, da nimam kreditov in veliko več finančnih bremen, ki jih moj brat ne bo nikoli rabil izkusiti, ker je zelo očitno njegovo nedelo in lenoba nagrajena s tem, da vse dobi na pladnu.

Drugače sem tukaj napisala post zato, da mi mogoče kdo, ki je bil v podobni je***i situaciji svetuje in pove svojo zgodbo, ne pa zato, da izražate mnjenja, ki tu niso relavantini in obsojate mene kot osebo, brez da poznate ozadje zgodbe.

Hvala in lep pozdrav.

Spodbijanje take pogodbe je trd oreh, razveljavila bi jo lahko le mama, pa se to bi mogla imeti trdne dokaze, da brat ne skrbi zanjo in jo celo fizicno zlorablja.

Tudi meni se obeta podobna situacija in najbrž izpodbojna tožba, da poskušam dobiti vsaj nujni delež. Vedno samo nesebično pomagali, dajali in nikoli ničesar hoteli v zameno, tako da jaz te razumem. Pa mi je že vseeno, če nič ne dobim, ker mi itak nič ni bilo dano. Kako hinavske pritiske nekateri izvajajo nad ostarelimi, je pa res sramotno… Jaz se ne vpletam več, imam vsaj mir.

Kaj pa če bi se pogovorila z mamo in ji prijazno dopovedala, da tudi ti skrbiš zanjo in da naj torej tudi s tabo eno tako pogodbo podpiše. Pa naj tebi v zameno za preživljanje napiše en štuk v bajti. Bratu pa naj spremeni pogodbo in mu napiše drug štuk.

Mogoče še tole: če si ravno izvedela, si seveda šokirana. Ampak razmisli, če ni zate na dolgi rok bolje, da se s tem sprijazniš, da ne boš po mamini smrti še nesposobnega brata dobila na grbo. Naj poskrbi zanjo kot ve in zna, ti pa se umakni. Razmisli, kako pa bi si z bratom delila hišo pri takih odnosih?

Če bi se meni šlo samo za “kos potice”, bi takrat, ko je bil oče še živ takoj zagrabila in dobila več kot polovico hiše. Jaz ne pomagam mami zato, da bi za to kaj dobila, ampak ji pomagam zato, ker je moja mama in želim, da imajo tudi mene na stara leta moji otroci na lepo in da pokažejo, da jim ni problem pomagat in da to delajo iz ljubezni in ne zaradi kakšnih drugih namenov. Če bi jaz ciljala na to, da bom itak enkrat nekaj dedovala, potem se ne bi nikoli kreditirala in si ustvarjala lastnega doma.

V tem primeru me v bistvu najbolj boli itak način, da sta to naredila za mojim hrbtom in potem se res ne počutiš, kot da kdo ceni vse kar narediš. Če bi se z mano pogovorila in mi povedala zakaj sta se tako odločila, bi bilo vse skupaj drugače. Tako pa trenutno ne vesta, da jaz vem za pogodbo in me brez sramu še vedno na nek način “izkoriščata” za pomoč – vsaj jaz trenutno gledam na to kot izkoriščanje, glede na to, da je sedaj POGODBENO to bratova naloga. Ne želim pa, da bi zaenkrat že vedela, da jaz vem, ker se želim prej pozanimati glede vsega kar lahko naredim.

In ja očitno se za nekatere ljudi pri denarju res vse začne in vse konča. Jaz ne bi mogla takole družine zaj***t samo zaradi denarja, ker se mi ne zdi vredno – te pa itak zaboli ko vidiš, da tvoj brat ni istega mnenja in vrjetno brez slabe vesti to zlahkoto naredi. Me pa skrbi tudi to, da mama sploh ni vedela kaj podpisuje. Ampak to bom razčistila z njo, ko bom vedela kakšne so moje opcije.

Pa da ne bo pomote, jaz sem se na nek način že itak sprijaznila, da ne bom nič dosegla in tako kot sem se do zdaj vedno sama znašla, tako se bom tudi naprej. Najprej sem itak rekla ja nič je kar je, pa je mož rekel, naj se vsaj pozanimam naokoli in pri odvetniku kakšne so možnosti, ker se mu res ne zdi pravično.

Najbolj od vsega pa me skrbi, da bom na koncu, ko bo mama enkrat umrla, še jaz mogla pogreb plačati. Ker brat nima prihodkov, tisti denar, ki ga bi naj imela mama prihranjenega za pogreb, pa tudi dvomim, da še sploh obstaja. In evo, na koncu za piko na i, bo pa še to najbrž na meni. Pa da ne govorim, da se zna zgodit, da mi bo brat po mamini smrti trkal na vrata, ko ne bo imel za položnice in za vzdrževanje hiše.

Bom pa definitivno govorila z bratom in mamo slej kot prej.

Podobno – sočustvujem s tabo in upam, da se razreši v tvoj prid, ostali pa upam, da ne boste nikoli v enaki situaciji. LP

Pozabljivost po operaciji ni prava demenca, ampak posledica toksičnosti anestezije, ki se običajno počasi izboljšuje.

Maja, ne samo, da znaš pokasirati stroške pogreba in nepreskrbljenega brata, še oskrbo v domu znaš plačevati. Če je hiša edino mamino premoženje, ne bo enostavno dokazati, da gre za prikrito darilno pogodbo, pravdni stroški pa tudi ne bodo nizki. Da o živcih niti ne govorim… Za nastalo situacijo nisi nič kriva, tako da ti svetujem, da jima poveš, da si seznanjena z njuno pogodbo, ki je ODPLAČNA in naj prevzameta vsak svojo odgovornost za svojo odločitev. Verjamem, da ti je težko opuščati skrb za mamo, ampak izkoriščala te bosta do konca in tudi brat ne bo prekinil tega vzorca… Žal, poteza je sedaj na tebi. Želim ti, da urediš tako, da boš popolnoma pomirjena sama s sabo. Srečno, pa javi se še kaj, kako si uredila.