Klošar za čez vikend
Sem enega takega spoznala pred leti. Je bil iz tujine, bogat, so ga kopsi prečekirali, ker je ležal na travnikih v naši vasi in so stare sosede klicarile vsak dan… pa so rekli, da ni z njim nič narobe, le tako se je odločil živeti.
Sem se ustavila prvič, ko sem ga zagledala, mu nesla dežnik in vprašala, če mu lahko pomagam, kaj prinesem, me je samo čudno gledal, ves zapuščen, zanemarjen, a deloval tako pameten.. mi je rekel samo no thanks in ni želel nadaljevati pogovora. Žal mi je le, da nisem bolj vztrajala, a ne maram se vsiljevati.. bi lahko prinesla kavico in domače pecivo, malo poklepetala, vem da bi mi lahko marsikaj pametnega povedal.. vedno bolj ga razumem z leti. Takrat ga nisem. Sem ga želela “rešiti”.. ccc kakšna optimistka 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.