Parkirišče pod Belvederjem

Pozdravljeni

Opisal bom današnji dogodek v katerega sem bil vpleten, na “taspodnjem”, plačljivem parkirišču pod Belvederjem pri Izoli, ob plaži Bele skale. Zanima me mnenje bralcev o dogajanju, razpletu dogodka ter o morebitnih kršitvah vpletenih.

Na parkirišče sem pripeljal, ko so bila vsa parkirna mesta zasedena, zato sem se pač vozil okoli po parkirišču ter preverjal, če bo morebiti katero od vozil odpeljalo in s tem sprostilo parkirno mesto. Meni podobnih iskalcev je bilo še nekaj, nekateri so le enkrat zakrožili in odpeljali. Opazil sem tudi večji beli SUV, mislim da Volkswagen, z izolsko registrsko oznako (KP z izolskim grbom) v katerem sta sedela gospa in gospod, oba v svojih šestdesetih letih, po moji oceni.  Medtem, ko sem jaz še vedno v krogu vozil po parkirišču sta se tadva v belem SUV-u ustavila, nato pa je možakar hodil od vozila do vozila ter očitno gledal parkirne listke – nedvomno je gledal, katera so vozila, katerim kmalu preteče čas parkiranja. Mimogrede, tudi če ni pomembno – zgolj v vednost – sam imam tudi KP registrske tablice (KP in “sonček”).

Po dveh krogih po parkirišču se ustavim tudi sam ter čakam v upanju, da gre kdo od parkiranih pač ven. Ustavil sem se približno trideset metrov naprej od belega SUV-a z izolskimi tablicami… Po približno desetih minutah čakanja se mi nasmehne sreča – ravno poleg mene se možakar pripravlja, da bi sedel v parkirano vozilo. “Dober dan, a greste ven?” – ga vprašam. Odvrnil mi je pritrdilno, zato nemudoma prižgem motor mojega avta in se pripravim, da zapeljem na prosto parkirno mesto takoj, ko omenjeno odhajajoče vozilo odide. Takrat sem v vzvratnem ogledalu opazil, kako se k temu, ki je odhajal, peš približuje možakar iz čakajočega belega SUV-a. Slišal sem, da je vozniku, ki je odhajal dejal, da je “on bil prej na parkirišču”, torej pred mano. Odhajajoči voznik je seveda rekel, da on ne ve nič in odšel. Nato pa je tale iz “izolskega” SUV-a vprašal mene, ki sem imel odprto šipo in sem se ravno pripravljal, da bi parkiral – “Što, budeš ti ovde parkiro? Pa ne možeš ti parkirat, mi smo bili tu prije, video sam ja tebe, kad si došao, mi ćekamo ovde već dugo…” in še nekaj s tem v zvezi, vse to v srbohrvaškem, mogoče srbskem jeziku. Glede jezika nimam težav, sam ga dokaj dobro razumem – gre le za to, da čim bolj natančno pojasnim dogajanje.

Iz vljudnosti (ki me je kmalu minila) sem – po moji oceni tujcu (zaradi jezika) – prijazno odvrnil v njegovem jeziku, da sem tudi jaz čakal in iskal (“i ja sam čekao i tražio”), zdaj pa je po naključju pred menoj prosto parkirno mesto in bom pač parkiral. Obenem sem mu pojasnil, da jaz njima ne morem pomagati, kot tudi da nisem jaz kriv, da nista našla parkirnega mesta. Takrat je iz vozila prišla še gospa in se v polomljeni slovenščini začela razburjati, da naj bom “šofer”, da “oni čakaju že uro in pol” in da je ona že dva spustila pred mano, da “so parkirali…”. Gospe sem odvrnil podobno kot prej gospodu, nato pa sledi njena odločitev: “ne boš tle parkirao”! Stopila je na parkirno mesto, zavpila gospodu naj pripelje avto in meni rekla, da so oni bili pred mano tam in da nimam pravice parkirati. Gospe sem odvrnil, da se z njo nimam namena prepirati ter da bom v primeru, da se ne umakne, poklical Policijo. Gospa je vztrajala, da naj kar pokličem, pa da bo ona poklicala Policijo, da nimam pravice, itd… Prepričan v moje pravilno ravnanje, predvsem pa v izogib nadaljnjemu prepiranju in morebitnemu stopnjevanju spora sem res poklical 113 (ob 10.49, v soboto, 31.07.2021). Predstavil sem se ter razložil težavo kot sem jo razložil zgoraj, v tem dopisu. Medtem je gospa na parkirnem mestu glasno govorila, da sem se “urinil”, ter da so oni bili pred mano tukaj. Gospe sem približal moj telefon ter ji rekel, naj se predstavi in to razloži policistu. Najprej je rekla samo “Snežana”, ko sem ji rekel, da naj pove še priimek, mi je odvrnila: “zakaj je pa to pomembno”? Odgovoril sem ji da zato, ker pač govori s policistom. Takrat je povedala še priimek – Živković. Nato je lagala v telefon, da je na parkirišču  “vrsta, da so oni čakali že dolgo, potem pa da sem prišel jaz in se urinil pred njih…”. Policist mi je odvrnil, da naj se zmenimo, da naj pač rešimo sami, celo rekel, da naj parkira tisti ki je bil prej… (mogoče sem mu situacijo narobe opisal – v resnici so bili “prej” tudi drugi iskalci parkirnega prostora na parkirišču, bistveno pa je to, da ni bilo nobene “vrste”). Kakorkoli, odvrnil sem mu, da se  bomo sami zmenili, se zahvalil in se poslovil.

Gospa je še naprej vztrajala stoječa na parkirnem mestu, za menoj sem videl že druge avtomobile, predvsem pa sem bil po eni strani šokiran, po drugi pa besen. V trenutku sem se zaradi ljubega miru odločil, da se umaknem in jima prepustim parkirno mesto (kar sedaj obžalujem), vendar ne čisto zastonj… V besu sem babi zabrusil “ma evo ti, ne da se mi s tabo kregat, parkiraj”, nato pa “prokleta prasica, poberi se ven iz Slovenije” ter nato še dve sočni  (zaradi česar občutim vsaj delno zadoščenje) in odpeljal. Šel sem stran, na drugi konec slovenske obale.

Zanima me, ali obstaja kakšen pravilnik, ki ureja uporabo parkirišč? Kakšen bi bil pravilen postopek v opisanem primeru? Nazadnje še – kdo je imel prav v tem, z moralnega vidika?

Hvala za vsako mnenje.