Rabim odklop

Zadnje čase mi grejo čisto vsi na kurac. Najraje bi odsla nekam kjer bi bila popolnoma sama, recimo v neko vasico kjer tretezno živijo starejši, kjer je mir.

Velikokrat me prime, da bi vse pustila za sabo in šla, zadnje čase je pritisk iz vseh strani. Vsi hočejo nekaj od mene, ni da ni. Potem mi težijo in težijo. Kar naredim ni prav. Jaz rabim vsake toliko časa  malo odklopa od vseh stvari. Tako od družine, prijateljev, fanta kot od službe. Da se regeneriram, potem lahko ponovno zadiham in grem spet v ta kaos iz vseh strani. Ja, hudic je, ko si enkrat odrasel.

Ja, to pa razumem. Največji problem je da tisti okrog vas tega ne razumejo.

Gres z mano. Vem za en miren koticek kjer se lahko clovek regenerira.

A so prisluškovalne naprave tam dovoljene, telefoni, računalniki…

Nisi edina. Tudi jaz sem na isten kot ti.

Omb, tako mlada si, pa si ze preobremenjena!

Kaj sele bo?!

Kako mislis preziveti zivljenje?

Zakaj ne izvedeš?

Kdo bi razumel zenske. Je zgoraj en post z taksnim naslovom.

Evo mene. Jaz diham že na škrge. Občutek imam, da se mi bo zmešalo, če se kmalu ne umaknem nekam v samoto in se popolnoma odklopim. Takole kot živim zdaj, ne bom zmogla več dolgo.

DUŠI ME.

DUŠI ME.

DUŠI ME.

Vse me duši, sploh ta hiter tempo življenja in v tem sistemu toliko enih načrtno “brezveznih preprek” da se potem ukvarjaš z bedarijami, namesto da bi res živel!