Zanemarjena in zavržena

Ja, tako se počutim. Tako zelo žalostno … imam otroke, saj so fajn. Imam službo, ki si je ne želim, ker jo delim s partnerjem, možem, ki je lastnik.

Zadnje čase sem vse pogosteje smet kanta za njegove agresivne izpade, za jezo (ne zaradi mene, ampak zaradi posla), za vse sem kriva (tudi če nisem). 

Začela sem jecljati, če kam grem, hodim s sklonjeno glavo, z očmi v tla … Enkrat me je ena gospa v trgovini vprašala (bila je gneča, pa smo čakali v vrsti pred blagajno), če mi je vse v redu z menoj, ker mi je videla polzeti solze. Sploh nisem opazila, da se jočem, samo mislimi sem bila pri tem, kako sem nekaj trenutkov nazaj poslušala dretje doma. Tako zelo mi je postalo nerodno …

Počutim se kot največja smet, kot nihče … vsak dan se sprašujem, čemu sem sploh na svetu. Vem, da sem mama in me otroci še potrebujejo, ampak to je pa tudi vse. 

Nimam prijateljic, tudi nikamor ne upam it, ker lovim vse trenutke, ko je mož sploh doma, da jemo mogoče skupaj. Opažam vse bolj, da jaz ne smem imeti želja oz. moje želje niso pomembne oz. jih niti ni? 

Večkrat sem razmišljala o odhodu proč, o ločitvi … pa ne vem, nimam energije za kaj takega. Že tako sem skoz sama z otroki in imam občutek, da bom spet možu naredila uslugo, ne pa sebi. 

Vidim, da me ne mara, vsako napako, ki jo naredi otrok, mene okrivi, npr. če se zasmeji, tako kot sem se včasih jaz (zdaj se niti smejim več ne), pravi da se tako butasto smeji, čisto po meni ipd. 

Tako zelo trpim, da mi je že čisto vseeno, kaj bo jutri z menoj, če še bom, ali se pač preprosto več ne zbudim. Energije nimam za nič, niti jesti se mi ne ljubi. Včasih sem veliko kuhala, vendar ko sem opazila, da sem skuhala, pa se možu ni ljubilo priti jesti z nami, je šel raje delat in prišel jest, ko nobenega ni bilo več (otroci so zaspali), ali pa sem skuhala in je šel z izgovorom, da še mora nekaj narest, potem na hamburger, jaz sem pa vrgla proč, pa se stežka kaj spravim. Tudi za spečt kaj sladkega se moram prisilit, jem tako nič več tega, ker nimam volje. 

Vedno bolj se zaraščam v tla in samo čakam udarec … pa saj je vseeno, kam pade. Zdim se sama sebi že čisto otopela, siva, suha prikazen. Niti najmlajšemu otroku se več ne zmorem nasmejati. 

Pozabila sem, kaj je to ljubezen, saj je nihče več ne čuti do mene. Če mi mož vrže drobtinice, se jih razvezesim, ker ga nočem spravit v slabo voljo. Bojim se, da bo zavračal svoje otroke, če ga bom jezila, imajo ga pa radi.

Pravzaprav radi … vsi po vrsti zamahnemo z repkom veselo kot kužek, čeprav si ga še ne dolgo nazaj natepel, ali pa mu 3 dni nisi dal jesti in piti … kljub vsemu se te lastni pes razveseli in pomaha z repkom. Takšni smo mi, moževi cucki, ampak si ne moremo, vsaj jaz ne, pomagati. 

Je še katera s podobno zgodbo? Je tukaj sploh kdo, ki je s partnerjem v isti službi in kako shajate? 

Meni se zdi, da sem slabše, kot bi bila navadna uslužbenka. Tisto bi mogoče cenil, če ne, bi jo odpustil … mene bi z veseljem brcnil čez prag, ampak ne more in v njem to rojeva še hujše sovraštvo in prezir.

No to pa je žalostna zgodba.

Zgodba, kjer ni izhoda ali pa je edini izhod, da se v trenutku odselis in si najdeš delo in si otrokom mati in ne skulptura matere brez izraza.

Tvoje stanje vodi v bolezen, in takrat bo še huje. Ne želi si tega.

Odvetnika in spokaj.

Dokler si še pri močeh.

Bila sama v podobni situaciji. Pri meni je bilo še psihično in fizično nasilje. Sem odlašala in vrjela, da bo bolje. Ooo pa ni bilo. Sem pobasala otroka in odšla. Sem kar precej časa potrebovala da sem se pobrala. Pojdi drugače boš ti nastradala in tvoje zdravje. Jaz sem zapadla v depresijo dobila panične napade in pa na čase čist odtujena. No je sedaj precej bolje. Veliko hodim v naravo. Želim ti vse dobro.

Vsedi se za mizo, vzami list papirja, po sredini črto in levo piši kaj je ok, desno kaj te muči  je slabo.

Ko ugotoviš kakšno je razmerje teh stvari in ali je vredno vztrajati v takem odnosu.

Otrokom ne bo lepa popotnica za življenje tak vajin odnos.

Poišči si pomoč in službo izven doma, saj gospod vse zna in zmore.

Ne izgovarjaj se na otroke. Otroci rabijo zdravo in srečno mamo. Ti nisi ne zdrava ne srečna. In nikoli ne boš v tem okolju. Si v globoki depresiji če mene vprašaš. Samo malo od meje kjer boš padla v brezno. Imaš koga s katerim lahko govoriš? Če ne imaš SOS telefone, skupine, privatni psiholog? Ena zgoraj ti je napisala da se vsedi in piši na list. Jaz pa mislim da se moraš vsedit za računalnik, najti drugo službo, še prej pa odvetnika in vložit za ločitev. Če ne moreš tega narest zase, naredi za otroke, ki niso nič krivi in si zaslužijo mamo. Ker v stanju kakršnem si nisi zmožna biti mama. Najdi pomoč! Otroci imajo lahko radi očeta tudi ko bodo živeli v okolju kjer mama ne bo na robu živčnega zloma.

Ne vem, če bom lahko zaživela v svetu tam zunaj. Toliko je enih ran .. ne znam se spraviti k sebi. O ločitvi sva se pogovarjala enkrat s starejših otrokom, ki je že najstnik, pa mi je odkrito priznal, da si tega ne želi oz. se boji, da očeta potem sploh ne bo več videl in ne bi rad iz hiše, kjer je zdaj in ima tudi stare starše.

Če bi lahko, bi preprosto umrla, da bi zaspala in bi me pustili tam, kjer nič več ne boli.

Svojega moža sem ljubila in nimam želje po kom drugem. Pravzaprav je edina želja moja samo ta, da otroci postanejo samostojni, potem pa lahko zaspim. Ko takole razmišljam, niti ne vem, če je sploh mogoče najti pravega človeka, ki te ljubi in ima rad, takšnega kot si … pri teh mojih letih in s prtljago, ki jo imam. Verjetno ne. Jaz bolj jemljem to kot konec, zame se je končalo … pri 20. sem zaj****, ker se ljubila napačnega in težko zdaj karkoli spremenim.

Vse se da samo , če je volja. Vidim, da si precej globoko v težavah. Če bi lahko bi ti pomagala. Vem da ti je tezko pa še otroci vrjetno ne bi želeli oditi. No vsaj najstarejši, kot si napisala. Res bi bilo dobro, če bi se s kom pogovorila. Prijateljica, kdo iz tvoje družine. Ti mogoče oni na kak način pomagajo.

Ena prijateljica je imela podobno, pa je odšla. Otroci so sprva rekli, da bodo ostali v hiši pri očetu, a nazadnje so bili vsi več pri mami. Pač, ko je ona odšla ni bilo več topline, ostal je samo hlad čustveno odtujenega očeta. Morda je zate rešitev, da odideš z mlajšim otrokom, saj ta bo najbrž rad šel s tabo, ker tako majhnim več pomeni objem starša, kot pa zidovi in udobje.  Starejšemu pa prijazno reci, naj ostane pri očetu, če si tako želi, da pa je pri tebi vedno dobrodošel. Najbolj važno je, da si psihično opomoreš, potem šele boš lahko dobra mama.

Smiliš se sama sebi in želiš, da bi se smilila celemu svetu. Uživaš v vlogi žrtve in trpnice (najbrž ima to korenine v zgodnjem otroštvu). V bistvu  te ta vloga izpopolnjuje. Žalost in trpljenje sta tvoja identiteta.

Razmišljala si o odhodu in nimaš moči za to? Blablabla. Ne nakladaj (drugim in sebi). Ločitev bo pustila posledice – nič več lagodnega življenja, poskrbeti boš morala zase (in za otroke) in to ti ne diši seveda.

Praviš, da ‘loviš trenutke, ko je mož doma’,???  po drugi strani pa, da si ‘kanta za njegove izpade, agresijo in jezo’.  Torej – komaj čakaš na trenutke, da se znaša nad tabo? Se zavedaš tega, kar sploh pišeš? Bolna si ti, ne on.

Dejstva pa so taka: poročena si s tipom, zaposlena si v njegovi firmi, imata otroke. Očitno je, da te on ne mara več, in te tolerira samo še zato, ker si (in dokler boš) varuška vajinih otrok.  Nadaljevanja sploh ni težko ugibati. Poišči si zelo, zelo dobrega odvetnika.

Brutalen komentar, ampak na žalost kar blizu resnici. Mož od avtorice bi si lahko celo drugo pripeljal v hišo in z njo odšel v spalnico, ženi pa bi rekel, da naj spi na kavču in bi avtorica gotovo tudi to ubogala.

To so žalostne zadeve. On nima več nobene ljubezni in spoštovanja do nje, ona pa nima poguma, da bi prekinila in odšla. Najhuje pa je to, da morajo biti otroci priča temu bolnemu odnosu, kar ni nič drugega kot vrsta zlorabe otrok!

Spremeni sebe, da ne boš več trpela. Okoliščine težje spremeniš, lahko se sprogramiraš, da si v glavi nastaviš drugačen program razmišljanja o sebi in o vsem, kar te obdaja. Stopi pred ogledalo in si dopovej, da si lepa in vredna, da si pomembna, da imaš rada življenje, da ni na tem svetu osebe, ki bi ti to vzela, ker to je v tebi, začni se razvajati, ko si zunaj med ljudmi bodi prijazna in vesela, postani igralka in igraj življenje, ki bi si ga želela živeti in kar naenkrat se bo marsikaj spremenilo. Ne čakaj na to, prepusti se toku, ne dovoli si, da se mož dere na tebe, tudi, če si finančno odvisna, pokaži mu, da ni vse samo v denarju, bodi lepa, rihtaj se, dobra mama, žena, predvsem pa imej se rada, bodi vesela, energična in samozavestna in ne kup nesreče in žalosti. Ne dovoli mu, da ima tak odnos do tebe in mu pokaži, da tudi ti prispevaš k harmoniji v družini in dobremu počutju vseh. Nasmej se in si reči ZMOREM!

ti si kokoš. Jaz takega debila ne bi prenašala sekunde. Spakiraj in izgini, preden te napade kak rak od stiske.

Mogoče malo trd odgovor …

Ti si predvsem uboga v svoji notrnajosti, pa ne mislim biti žaljiva. Mislim, da imaš depresijo (pojdi k zdravniku po AD, da ne bo še slabše). Prvo kar moraš narediti je, da se ne smisliš sama sebi in da se nehaš zapirati vase. Saj lahko ostaneš kjer si in delaš na sebi, ti ljubiš, namesto, da čakaš da boš ljubljena, in postaneš aktivna in proaktivna na vseh področjih. Zame ni ravno razlog, da greš, ker stresa jezo nate. Zakaj pa jo? Zakaj pa se mu ne upreš in tudi ti njemu poveš svoje, če je ta jeza neupravičena? Kaj je sploh problem v vajinem odnosu? Iz napisanega ne razberem, da bi bilo kaj konkretnejšega kot ti napadi jeze in odtujenost, za katero si kriva tudi ti, ne samo on. Je res tako težko začeti iskren pogovor?

A misliš, da so zunaj princi na belem konju?! A misliš, da je zunaj rešenik, ki te bo rešil težav in bo vse ok?

V situaciji v kateri si, pokaži svojo moč in skušaj rešiti sebe in zakon.

To je moj nasvet.

Po pogovorih sodeč, je vsaj 60% žensk v psihično nasilnem odnosu. Ko jih dobro pogledaš so pri 45 že čisto ovenele, utrujene in brez leska v očeh. Ljudje nismo narejeni za zakon! Kdor je “pogruntal” zakonsko zvezo, je točno vedel, da no s tem povzročil ogromno trpljenja!

To pa je alarm najvišje stopnje, da je tvoj starejši otrok že toliko ponotranjil vaše toksično družinsko vzdušje, da ga sploh ne moti več in ni zmožen empatije z lastno mamo, ki v tej dinamiki vidno trpi!

Zdaj imaš še prednost, da se lahko ločiš, odseliš in najdeš službo pod svojimi pogoji in po svojih željah. Ko bo možu dokončno prebilo – in do tega ni več daleč, ker te očitno ne more več gledat – boš morala vse to urediti čez noč. Spravi se skupaj, začni iskati službo, razmišljaj o selitvi. Starejši naj ostane pri očetu, če tako želi, zakaj tudi ne. Nikjer ne piše, da morajo otroci nujno živeti pri mamah.

Vso srečo, bejba, nisi edina in ni nemogoče!

Kot ti je že ena zgoraj napisala: nehaj biti žrtv in nehaj se smiliti sama sebi. Tvoj mož je debil – čimprej stran, do njega in od podjetja. Otrokom ne rabiš razlagati, zakaj, naj ga imata še naprej za dobrega očeta, zakaj pa ne, sčasoma se bo že izkazalo, kako in kaj. Ti pa jima bodi zgled močne, trdne, odločne ženske, ki se zna boriti za svoje življenje.

Druga opcija pa je, da še naprej gniješ tam, kjer si in špilaš cankarjansko mati. Odloči se sama.

Enako, s to razliko,da nisem pobasala otrok.  Sem tudi bila tako slepo zaljubljena in videla tako idilično svoj zakon, kot avtorica. Bila sem mlada, naivna in zaljubjena takrat, zdaj pa nič od tega nisem več.  Možgane moraš prisiliti, da se izkopljejo iz te omame navidezne sreče. Otroci so bili na koncu tudi že do mene nesramni,  saj me je partner vpričo njiju omalovaževal in dajal v nič, velikokrat to izustil ko je bil podkrepljen z alkoholom, ko je prišel  s kakšnega s službenega dogodka kjer so popivali  in mu je moč nadvlade ven nekontrolirano pod vplivom alkohola usekala ( tudi kriza srednjih let);  mi dajal vedeti, da če se zavedam, koliko veliko denarja zadnja leta on zasluži, ki pa ga jasno nisem niti videla, imela možnosti koristiti – stopilo mu je v glavo odneslo in zasvojilo ga je, izgubil pa je popolnoma vse moralne vrednote. Otroka sta se nalepila na denar , na imidž – pozna leta pubertete, ko se tudi oni uveljavljajo v svet odraslosti in pomembnosti. Se ne ukvarjaš s tem, ker te to dodatno izčrpava, moraš pustiti pri miru – morane vrednoste z leti pri njih pokažejo, ali je bila vzgoja  in dejanji z zgledi do nekje 12. leta, ko je glavnina vzgoje otroka narejena, pravilna in uspešna, ali ne. Tudi izjemna situacija, dokaj neobičajen zakon, tudi kar nekaj premoženja, skupaj ustvarjenega sicer – v zvezo sva prišla na enakovredni ravni.

Ko vidiš, da se moralna načela med vama kot partnerjema začnejo razhajati,  če se pojavi pa še finančno ali psihično, čustveno nasilje, omalovaževanje, poniževanje,  je čas za razhod – poizkusi  najprej po mirni poti in brez sodišč – tam šele travme lahko začneš doživljati na obravnavah zaprtimi za javnost.

Avtorica – takoj ampak res takoj predlagaj možu na lep način, da naredita že sedaj  npr. pri notarju Pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ko sta še poročena; -jo deponiraš  na miren način – bolje, da imaš vrabca v roki, kot goloba na strehi, za tvojo prihodno finančno varnost in tudi za finančo varnost otrok. Sploh ker imata skupni posel, premoženja verjetno ni malo, za otroke se bosta že zmenila – ne vztrajaj pa lažno z možem zaradi otrok. Ti bo kasneje lažje. Jasno je, da moraš iz takega zakona in zveze, družine. činprej ven, ker to, da nimaš prijateljic je samo znak, da si te je še kako podjarmil, ti pa si mu tiho, vdano, slepo in zvesto sledila in delala , vse zavoljo tudi otrok…. – OK lahko še trpiš, pa čakaš, da otroci postanejo polnoletni, samo zavedaj se, da bo z leti čedalje težje, ker bodo tudi oni dobili moč in nadvlado lahko nad teboj in da jih zna tvoj partner če je maščevalne sorte, tudi obrniti proti tebi, jih kupiti z denarjem, materialom.

Dolgo sta skušaj, morda je vajina zveza že izpeta, ni več tiste kemije, ljubezni, spoštovanja zagotovo ne. Če bi te tvoj spoštoval, ne bi bilo tako, kot je. In te nima ravno več rad, če bi te imel, bi ti to tudi po toliko letih pokazal, izrekel. On se ti dobesedno že izmika, npr. pišeš, da ne pride jest k skupnemu obedu, poje pa vseeno tvoje skuhano sam, za vami – tudi to je znak, da iskrenosti med vama ni več – lahko ima kje tudi že kaj drugega napeljanega.

Si v psihično čutveno manipulativnemu podrejenemu odnosu – pa če si priznaš, ali ne. Izkorišča te. Z leti te bo še bolj. Ali boš imela dostojanstvo in to zaključila, ali pa trpela še naprej. Saj verjetno vidiš, da zveza med vama ni več “živa in da ne tli več”, psihično trpiš, telo ti to sporoča tudi z nekontroliranim jokom.  Vse dobro!

Tradicionalizem zakona – imeti zaobročkan in zaobljubljen otroke – ker je le tako to negreh.. Inštitucija RKC.

Človek ni bil ustvarjen za monogamno doživljesko sobivanje z enim partnerjem. Če ne gre, ne gre.  Ker se z leti močno spreminjamo, določene karakterne lastnsti ven usekajo, tudi gensko prenešene s prednikov, ki jih v mladosti, na začetku zveze še ni bilo moč opaziti – bodisi dobro namerno prikrite, ali pa ni bilo še povoda za njihov izbruh.

ziher je ta nasilnež levičar, ki mu posel zaradi desne vlade trpi.

Tale tvoj dec je pa houdre na kubik, tako kot moj dec.

Nisi sama, tudi jaz živim podobno zgodbo. Najbolj me je zabolelo pa ti, ko je reku, da se butasto smejiš. On se pa nagravzno in krivično dere. Seb naj pogleda pezde hudičov

Tudi meni je moj reku, da ima otrok grde oči po meni.

Zberi pogum in samo stran od njega.

Če ni skrivnost, kaj pa počneš, mu knjige vodiš ali kaj drugega?

Ma kakšno iskanje službe sedaj – ona razmišlja o tem, kako bi samo zaspala za vedno, služba je tazadnja v takem primeru. Ker niti psihično nisi sposoben izksat zaposlitve v takem primeru ( saj sredstva verjetno niso problme, imajo firmo, dela).

Ma da meni naredi to tak prase ničvreden, da dviguje roko nad menoj ali otroci prijava policiji nasilja v družini takoj. Imam sovje dostojanstvo.

Avtorica ( sicer bohnedej) takoj ko te naslednjič fizično  napade poslikat, do zdravnika, povedat, on da tudi naprej svoj zapisnik na policijo . Naredit policijsko prijavo nasilja nad teboj – nujno. Zakaj bi morala biti, kot si opisala psica možu, na kateri se sprošča z batinami, pa še mahat z repkom kasneje, za skledo briketov??  Ne, imej dostojanstvo, zaključi – konec. Samo ne razmišljat o najhujšem. NI vredno – ker boš s tem pokazala, da je prase zmagal.  Tavelik otrok bo že, saj ne bo edini – ne vztrajaj z nasilnežem zaradi njega. A če bi pa otroka tepel, bi pa odšla? Tebe pa lahko? Ne!

potem se prijavi na Zavod za zaposlovanje, od njega oa sodno iztoži preživnino. Ko se psihično sestaviš, pa si šele isščeš službo. Brez skrbi, tudi z DSPjem, če ga dobiš, preživiš – vsaj batin ne boš več kasirala.

Če mata podjetje si pa plačajta zakonsko svetovanje psihoterapevtu. To veliko podjetnikov uporablja, ker podjetniki so v večini egoisti, ki jim je na primarnem mestu denar. Žena, otroci, medsebojni odnosi pridejo šele na drugo ali tretje mesto. In potem plačajo psihoterapevta in hodijo skupaj enkrat tedensko eno uro na pogovore in karakter se jim večinoma ne spremeni, ampak je pa odnos boljši, manj izbruhov jeze.

Sicer pa ne vem zakaj tujcem dajem zastonj nasvete, ker do mene tudi skoraj nihče ni prijazen.

Da zacnes in se premaknes ti vsekakor takoj priporocam Smiljan Mori kanal in motivacijske knjige, da se najdes nazaj… Naj rece keri kaj hoce, ampak zaradi Morija in nasvetov sem se danes tukaj z firmo ki podira rekorde… Bil sem tam ko si ti… Ni predaje, baredi korak in bo lazje potem.. Zacni na sebi in razumi da, si samo ti vazna..ce tvoj ded ne vidi tega mu itak nisi pomembna… Zacni takoj z motivacijo, druge ni, knjigevidei.. Najdla se bos.. Srecno

Prosim pojdi,,ne samo pojdi, TECI vstran od tega cepca! Tukaj posel ni problem, problem je ON.

” Pozabila sem, kaj je to ljubezen, saj je nihče več ne čuti do mene. ”

Otroci jo cutijo! Otroci te potrebujejo! Za voljo njih zberi se zadnje moci in vstran skupaj z njimi. Cez 10 let ti bo zal, ce ne gres zdaj. Upam, da imas svoj denar na strani, ce ne pa to porihtaj pred odhodom, da se postavite na noge.

Srecno, mislila bom nate..

Avtorica, v depresiji si in to hudi. Ne bom ti rekla, da se loči. Ne še. Prej si najdi drugo službo, pa magari pod nivojem svoje izobrazbe. Če je možno, seveda poskusi najt primerno službo, ti bo le dala več samozavesti. Moraš menjat okolje, si ustvarit novo družbo, iti stran od moža, se začet cenit.

Pri moji depresiji, bila sem na podobnem kot ti, me je nova služba zelo povzdignila. Sem videla, da le nisem tak d**k, za kakršnega sem se imela.