PSIHIATRIČNE USTANOVE S KAPELICAMI
MLEKO Z MEDOM, 31.05.2021 ob 18:13
Po vseh bolnišnicah so kapele, kamor lahko gredo pacienti in zaposleni se umirit, pomolit, si olajšat dušo.
Človek ne živi samo od kruha. Tudi tablete in infuzije včasih ne pomagajo. Ljudje smo zelo, zelo nebogljena bitja, bolj, kot si lahko misliš. Lepo, da so v bolnišnicah kapelice.
In Zato rabijo kapelice? Da se pomolijo komu? Bogecu ki ne obstaja? Spodbujanje nadaljnje norosti v drugo smer!
LEGENDA MONA, 31.05.2021 ob 16:36
V čem je fora? Namesto da zdravite psihoze, paciente potiskate v drugo norost. A to je najboljš kar zmorete psihiatri ali kaj? Očitno ste nesposobni!
Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sem se znašla drugič v umobolnici, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Prvo noč sem prespala na zaprtem oddelku, naslednji dan pa sem odšla na odprti oddelek. Na psihiatriji, kjer so mi “diagnosticirali” še shizoidno osebnostno motnjo, sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker bi me lahko “strokovne” delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil, če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Mogoče bi me nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa to ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogo za premestitev v socialnovarstveni zavod. Kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš prostovoljno izstopiti oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.
Zaradi antipsihotika (olanzapina) sem se v treh mesecih zredila za 10 do 12 kil ter spala po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete. Domov sem prišla pred tremi leti, ko sem takoj naslednji dan nehala jemati še druge tablete (antidepresive), od takrat naprej pa že tri leta živim v svojem svetu, sem totalno brez socialnega življenja, ne predstavljam si sebe niti komunicirati kaj šele delati z drugim folkom skupaj, pri svojih 26. letih nisem opravljala niti študentskega dela, zaključeno imam samo višjo šolo in nimam niti v sanjah niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza ter me že 11 let ni bilo na dopustu in od tega v lajfu nisem bila niti še na Hrvaškem!!!
VSE LJUDI DOJEMAM ZA SOVRAŽNIKE, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. V svoji glavi se ukvarjam s tem, da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti, bi hodila od ene bajte do druge) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim sledila!! Potem bi morala krasti po trgovinah (kar sem kradla že od 18. do 19. leta 6-8 krat) in drugmu folku (jih napadati sredi ceste za dnar, telefone, kolesa)!! Motiti bi morala tujo posest in vsaj praskati s ključi če ne kar razbijati avtomobile in uničevati zelenjavo po vrtovih … Potem bi mogla iti v podjetja ovirati delovne procese, posegati v osebni prostor drugega folka, tako da bi se jih dobesedno dotikala ter vdirati v njihovo zasebnost z nastavljanjem kamer in prisluškovalnih naprav v bajte in stanovanja, neupravičeno slikovno snemati (slikati/snemati folk in jih objavljati brez dovoljenja), krasti identitete (ustvarjati profile/mejle pod imeni drugega folka oz. pod imeni podjetij in jim dobro ime uničevati) in avtorske pravice ter zlorabljati osebne podatke (javno objavljati brez dovoljenja) itd. itd.
Pri kakšne 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem se začela ukvarjati z blodnjami v svoji glavi, oz. saj sploh nevem kaj je to, ker potem kasneje, ko sem pri 22. pristala v umobolnici (prvič sem se zdravila že pri 15. na pedopsihiatriji), nisem o tem nič niti omenila.
In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, in to zato, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.
To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tko kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morala biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj jst to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.
In poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.
POLEG TEGA pa sem se verjetno takrat verjetno istočasno s temi blodnjami kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati kot tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.
In potem sem to stopnjevala, da so že na 50 – 60metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni kot praktično sploh ne obstajajo oz. sploh več NE OBSTAJAJO. In zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot popolnoma celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo cele tisoče metrov v višino kot popolnoma celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na cele stotine, tisoče ali pa celo na cele desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.
Potem naprej sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. POLEG TEGA pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, cele desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, cele tisoče in tisoče, … cele stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to sploh ne vem zakaj, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji???
Spraševala sem se tudi že, na kaj me te blodnje napeljujejo, ne vem ali me napeljujejo na to, da bi se mogla fentati oz. iti ljudi pobijat, glede na to, da dojemam ljudi oz. so dejansko ljudje že na 50 do 60 metrov razdalje tako neskončno majhni, da sploh več ne obstajajo!!!
Poleg tega sem se začela gibati po gozdovih oziroma po naravnem okolju in to, ker tam ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, kot si razlagam, oz. kjer ni ljudi. Oz. se gibljem po kvadratnih metrih širine in dolžine, po desetinah in stotinah kvadratnih metrov širine in dolžine, po tisočih in tisočih kvadratnih metrov širine in dolžine okolja, kjer ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, in tako sem začela hoditi v naravno okolje dobesedno futrati svoje blodnje.
In da sploh ne omenjam, da ljudje sploh ne bi smeli biti sposobni nikakršnega logičnega sklepanja, nikakršnega mišljenja, zavedanja ali samozavedanja, kaj šele razmišljanja ali komuniciranja, in da bi morali iti evolucijsko nazaj in živeti v naravno okolje tako kot opice in se ne bi smeli zavedati ne sebe in ničesar okoli sebe in nikoli več razmišljati in z nikomer več ne spregovoriti ene same črke!!!
Forum je zaprt za komentiranje.