Po kolikšnem času

Po res dolgem razmerju, se je najina pot na njegovo pobudo razšla. V stiku sva vsakodnevno, bodisi preko omrežij ali smsov, največ pa tudi osebno. Skupno imava tudi šoloobveznega otroka. Vsak od naju, živimo v istem kraju drug naslov…na vsake toliko se jokam, tudi v pričo otroka,  čeprav se tega izogibam, se včasih zlomim. Tudi zadnje obdobje je bilo težo zaradi drugih vzrokov. Naj mi prosim kdo pove, kdaj bo bolje, kdaj se bodo prenehale slabosti, jok, slabo počutje? Prekiniti stikov ne želim, ker sva se razšla v dobrih odnosih. Konec koncev naju druži skupni otrok. Noben nima nikogar…ne jaz, niti on..Pa niti nima to veze. Mi je pa hudo in bi rada, da je čimprej za mano..

Ko boš začela gledati stvar kot nekaj pozitivnega. In vem, da se sliši grozno in na nek način zelo nasilno, ampak zdaj gledaš na stvar kot “srečna zveza se je sfižila” in ne kot “nehala sva vztrajati v nesrečni zvezi”.

Sem anonimna oseba na internetu, ne poznam vaju, ne vem kaj je bilo, samo po opisanem sodeč sta še vedno “družina”, samo par nista. Sta v prijateljskih odnosih, se redno slišita, sta oba v podporo “družini”, se zanašata drug na drugega, samo skupaj ne živita in nista romantična.

Jaz sem razumela, da zdaj ni več prepirov okoli gospodinjstva in drugih vsakdanjih *** – poskusi za hec na list papirja (zasebno, ne pred otrokom) napisati kaj efektivno je drugače v vsakdanjem življenju.

Npr. Ko pridem iz službe ni umazane posode v koritu. Če je zgoščen promet mu še vedno lahko napišem SMS naj gre po otroka v šolo in ga pelje na obšolsko dejavnost.

… Dobro bi bilo raziskati “kaj” je tisto zaradi česar ti je tako hudo – (še enkrat, ne poznave se) za večino ljudi je ena *** ki se dogodi 3x na leto npr. Božič ali pa nekaj kar bi lahko bilo, pa nikoli bilo npr. Zdaj pa ne bova mogla na romantični oddih na Havaje, ki ga načrtujeva že 15let.

Na vsako situacijo se ne more gledati “pozitivno”, v vsaki nesreči ni sreče… Je pa edini nasvet, ki ga lahko podam; b vsakem primeru pa veliko sreče. Pa pazi, da ne boš preveč otroka obremenjevala s tem; ločitve so med zakonci ne družino.

Lp

Čas…je po mojem edino kar ti bo pomagalo.
Srečno.

Jebela cesta, ene zenske pa res niste rojene za mame!

Zakaj jokas pred otrokom?

Zakaj travmiras?!

Razumem, da locitev ni zabava, da je to hud stres, da je to velika prelomnica v zivljenju, da se sprozi vulkan custev, ampak oprosti, ce bi ti bil otrok res na prvem mestu, ne bi nikdar jokala pred njim!

Zame si sebicna, vidis samo sebe in nic drugega, tudi otrok ti ni na prvem mestu, ampak si samo ti.

Zanimiv pristop, torej pred otrokom skrivati vsa svoja nepreijetna čustva? Mu dajati občutek, da jih drugi nimajo in bo – ko jih bo on imel – v tem osamljen?

Baje, da je veliiiiik slabše kot zjokat se pred otrokom (in mu razložit zakaj si žaloosten ter da je to običajno in da bo mimo), tisto ko se greš zapret v sobo in se zjočeš tako, da se skriješ pred njim on pa tako ali drugače ve/čuti, da nekaj ne štima.

Še ena koza več, ki bo uničila otroka. Veš da je brez razloga ločena. Je že kdo videl normalno ločenko?

Povedati, kako se pocutis je prav, ampak povedati vse, besedno izraziti vsa svoja custva, mirno in dostojanstveno, ker custva se lahko zelo dobro kazejo tudi tako in na tak nacin naucis otroka tudi to, kako prepoznati lastna custva in jih izraziti.

Ce umre partner, je nekaj cisto drugega, kot ce se locis od partnerja!

Ce umre, jasno da otroku pikazes custva, tudi jokas in mu pomagas, da tudi sam izrazi svija custva in jih predela.

Ce pa se locis, sori, vidva s partnerjem sta temu otroku vzela druzino, potem pa se jokas in travmiras pred njim, ja huduca, kaksno nebulozno spirocilo pa dajes s tem?!

Oprosti, ampak ob locitvi niso tvoja custva na prvem mestu, so kar lepo otrokova in otroka je treba zascitit!

Če bi ila zmožna zavedanja otroka in odgovornosi na sploh, sploh ločena ne bi bila.

Dokler bosta v vsakodnevnih stikih, ne bo boljše. Komunicirajta, kolikor je nujno zaradi otroka, to pa sigurno ni vsakodnevno.

Seveda, poleg solz tudi razlaga ter na koncu vzpodbuda.

Kar se tiče samega vzroka, koliko in kako je sprejemljivo bit žalosten ali ne- dejstvo je, da taka čustva pri njej so. Zdaj, če ni zmožna ekspetrno pripkrit dogajanja (večina verjetno ni, četudi mislijo, da so), je treba pristopit na odkrit način. Tole napol prikrito je najslabše, ker v otroku vbudi dvome, nejasnosti, strah…

Sicer pa iz njenega pisanja nisem razbrala o hudem traumiranju, pač pa da se včasih tudi pred otrokom zjoče, čeprav se trudi temu izognit. Da zaradi tega ne bi bila narejena za mamo, kaj pa vem…. 😉

če noben nobenega od vaju nima se bosta spet skup dobila, zato kar joči brez problema do takrat. Se boš pa potlej stalno smejala do solz, ko spet skup prideta..