Veterinarski tehnik
Zanima me, ali je pri nas možna prekvalifikacija iz nekega drugega poklica v veterinarskega tehnika? Vem da obstaja šolanje za tiste, ki imajo dokončano le osnovno šolo, kaj pa za tiste, ki že imajo nek poklic? Če kdo ve, naj mi še malce razloži, ali priznajo kakšen že opravljen predmet in kolikšna je šolnina.
Hvala
Ja, obstaja izobraževanje preko mentorja, individualno se določi glede na prejšnje šolanje, katere izpite moraš opraviti, nekaj je prakse, traja 2 leti + matura, cena za en letnik je bila lani cca 900 €, predavanja se začnejo oktobra…
…je pa meni osebno en veterinar rekel – s to izobrazbo ne moreš delati skoraj nič, itak nimamo kam z ženskami, ki imajo diplomo iz veterine in jih filamo v ambulante za male živali, na teren je ne morem vlečt, ker rabim nekoga, ki je močen in velik, veliko jih asistira pri operacijah namesto tehnikov in edino kar ti ostane je, da kidaš gnoj in opravljaš najbolj umazana dela, za to pa ne rabiš šolanja. Ne glede na spol se tehnikov ne rabi več, saj je veliko veterinarjev z diplomo, ki še čakajo na zaposlitev.
Drugače se pa da, podatki so za biotehniško šolo v MB.
No, saj jest bi potem nadaljevala na fakulteti. Sedaj tja ne morem, ker imam opravljen le zaključni izpit. Bi pa rada imela že neko veterinarsko predznanje. Fora je v tem, da pred leti, ko sem se jest vpisovala na srednjo šolo, žal nisem imela besede, kakšno šolo bi rada obiskovala. Pač imamo žal nekateri starše, ki vedo bolje kaj bi bilo primerno za nas! Sedaj po tolikih letih ugotavljam, da se nikdar ne bom mogla najti, če ne bom poklicno to kar si želim. Nevem, ampak meni se to zdi zelo važno. Imam poklic, ki ga tudi opravljam, vendar to ni to! Ker sedaj že sama odločam o svojem življenju, sem odločena naredit korak v pravo smer. Imam tudi vizijo za naprej kaj s tem poklicem doseči in mi ni žal časa ne denarja za izpolnitev svojih sanj. Me pa zanima za Ljubljano.
Nala- hvala!
Sem ena tistih doktoric veterinarske medicine, ki so tako kot si želiš ti šle študirat veterino. Nisem še našla primerno plačane službe v svojem poklicu (delam v marketingu in srečujem drugačne živine in živali, kot sem si kdajkoli predstavljala).
Iz našega letnika na fakulteti jih je bilo nekaj iz srednje veterinarske, vendar niso imeli nobene prednosti, pred tistimi, ki so končali gimnazijo.
Nas je ogromno in veliko preveč, da bi lahko delali v veterini. Kot ti je že Nala napisala na terenu je za žensko pretežko, v ambulantah pa jih je veliko. Veliko nas je več let delalo volentersko v ambulantah, zaposliti pa nas niso hoteli, ker so na delo že čakali novi volenterji.
Ko pa imaš enkrat družino, si ne moreš več privoščiti tega, ker preprosto rabiš sredstva za preživetje. Sprijazniš se z dejstvom, da delaš za to da lahko preživiš in ne živiš zato, da delaš. Poiskala sem si primerno službo, popoldan pa še vedno pomagam živalim, občasno priskočimo na pomoč kakšnemu kolegu v ambulanti, to pa je tudi vse, kar mi je ostalo od veterine.
Če si se res pripraprevljena spopasti s tem, ti svetujem, da narediš maturo in se vpišeš na fakulteto, kjer je možno študirati samo redno, kar pomeni, da boš vsaj 6 let brez redne službe (povprečna doba študija je 7,6 let).
Vso srečo pri tvojih odločitvah.
Še ena taka tu. Čeprav sem jaz že opustila misel na veterino. 🙁
Po osnovni šoli me je bilo malce strah LJ, doma so rekli, da ženska veterino ne ….. Še danes mi je hudo in se iščem. Delam, ker pač moram preživeti. Ne najdem pa zadovoljstva, še manj sem srečna.
Malce sem sicer potolažena, ko berem izkušnje, da je vseeno težko za žensko biti veterinar in je žalost manjša. Mogoče bi bila tudi preobčutljiva ob raznih nesrečah ipd, ker sem precej čustvena.
Bom pa sedaj veliiiiko željo izpolnila s psičko, ki jo dobim čez mesec dni. Jeeeeeee!!!! :-))))) Mogoče bom našla tisti košček miru in sreče ob njej. Komaj čakam, da mine ta mesec.
Lp, Petra
No da te še malo potolažim, v veterini je ljubezen do živali zelo majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, v prvi vrsti je tu ekonomska vzreja živali za zakol, 5. letnik je posvečen pregledu živil živalskega izvora in obvezne vaje v klavnici, na liniji. Če je tvoja ljubezen do veterine samo pri psičkih in muckah, bi bil že študij zelo naporen.
Znanec, ki je pravtako doktor veterinarske medicine, me je že davno seznanil z manj prijetnim delom tega poklica. Z njim sem imela tudi priložnost spoznati ta boleči del veterine. Vem, to je pač manj prijetni del, vendar menim, da je potrebno to jemat kot del poklica. Po drugi strani, pa se mi zdi krivično, da so ženske zapostavljene. Zakaj ne bi mogle delat na terenu? Fizična moč? Menim, da ne gre vedno na silo. Žal se danadanes vse dogaja le na silo in v tem je napaka. In tako se pač le moški ukvarjajo s tem. Ja, napačen pristop. Menim da so večji problem živine, kot si omenila ……, ampak ne tiste iz štale, pač pa naše vrste živine! Pravzato bo treba kaj delati v smeri sprememb.
Ni takšen problem fizična moč, že doma sem bila večkrat pri porodu (krave, kobile, svinje), sem obrnila in navezala in je šlo, pri svinji moški celo težje pomaga, ker ima preveliko dlan,… Večji problem je v tem, da imaš dnevno po 15 do 20 strank, ki so vsaka na svojem hribu. Pokličejo te sredi noči, po možnosti iz sosednjega hriba. Ogromno si z doma, tudi kolegi na terenu pravijo, da jih služba fizično in tudi psihično zelo izčrpa.
Druga plat pa so kmetje, ki veterinarko veliko težje sprejmejo, v hlevu pa si ti odgovoren tudi za ljudi, ki so takrat tam.
Zato sem se po kratki izkušnji s tem, temu raje odpovedala
Hanabanana – par stvari:
1. Srednja veterinarska ti pri študiju čisto čisto čiiiiiiiisto nič ne pomaga – brezveze stran metati denar in leta, če ti je cilj postati dr.vet.med. Če obstaja kaka drugačna (hitrejša) možnost, kako do mature, jo raje izkoristi, saj bo….
2. ….študij veterine po novem trajal 6 let. Možnosti izrednega študija ni. Tudi, če ne hodiš na vsa predavanja (tu in tam se da kakemu izogniti), je prisotnost pri vseh vajah nujna in obvezna! Vaje so različno razporejene, od 7h zjutraj do 8h zvečer – torej moraš imeti možnost, da boš več kot 6 let posvetila samo faksu. (če imaš družino, morajo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} stati za tabo!)
3. Verjetnost, da boš delala tako delo, kot si ga želiš, je zelo majhna.
4. Jaz osebno – če bi se vračala nazaj v preteklost, nikoli, nikoli, nikoli in nikdar še enkrat na ta faks.
Tudi mene oče ni pustil na veterino. Kljub temu, da nimam opravljene šole v tej smeri imam doma veliko rejo konj in super veterinarko, ki me je ogromno naučila skozi leta in tako kompenziram. Glede na vse pravilnike, sem morala opravit nekaj izobraževanj tudi v smeri reje konj. Še vedno mi je žal, da nimam opravljene veterinarke fakultete, ampak sem doma zapolena in konji mi nekako hranijo dušo. Delo veterinarja na terenu pa ni lahko, težko in pogosto zahteva ogromno odrekanja, tudi družina trpi. Poznam kar nekaj veterinarjev, ki so ločeni ali pa nimajo otrok.
Forum je zaprt za komentiranje.