Prvi sneg!
Ljubi moji prijatelji, long time no see……..kako ste?
Dolgo me ni bilo gor, vzrok je službene narave, preveč dela, neke reorganizacije, pa tudi prazniki, ne da ne, ampak v glavnem delo.
No, upam, da bom imel danes čas za vas, zato vam v opravičilo v dolgo odsotnost, punujam v branje dolgo sočno zgodbico, ki mi je prišla pod roke po dolgem času. Je samo za polnoletne in potrpežljive.
NA JASEN DAN, VIDIŠ NAJGLOBLJE.
Prav zoprno mrzlo je bilo v tistih prednovoletnih dnevih in z žolto meglo prepojena tema, je tako rano legla na mesto, da smo službo zapuščali že kar v mraku. Pa snega je med tednom namedlo vsaj kak meter.
In čeprav se je svetloba, ki je pršela iz luči mestne razsvetljave, le s težavo prebijala do poledenelega tlaka, (tako, da se je vse pogreznilo v mehak sfumato) je bilo po ulicah veselo in hrupno, kajti bližajoči se prazniki so v srca zasejali razigranost. Pa ni bilo moč kar tako stopiti mimo razsvetljenih oken gostiln in bifejev, ki so vabili s svojo mehko rumeno svetlobo. V lokalih pa prijazni objem gostega toplega dima, prepojenega z vonjem po plaščih in razliti pijači, pa mnogo, mnogo veselih prijateljčkov in čašica kuhanega vina, ki tako lepo pogreje premrle prste in napolni prazno glavo in želodec s prijazno topo toploto.
Pa je bilo nekega takega dneva v nekem takem lokalu. Marljivo smo posegali po napitkih, a v alkoholu ždi tak hudič, da si človek strahotno zaželi seksa. Od tega seveda tudi ženske niso izvzete, čeprav se sicer tako rade lepe delajo, saj sicer celo star pregovor pravi: “Baba pjana, rit prodana!” Zato sem se kaj kmalu grulil z neko osebo stisnjen za šankom, pa sva si zrla globoko v oči in take bedarije, pa pridno trkala s kozarčki in veselo zapravljala denar, ki sem ga imel sprevljenega za novoletno zabavo.
Ni bila pretirano lepa s tistimi svojimi poblajhanimi lasmi, pa mlahavo mišičevje obraza je opozarjalo, da tudi najmlajša ni več. Nad zgornjo ustnico je imela drobne dlačice. A prijatelji so vseeno pomenljivo kimali in momljali, češ, do dobre mrhe sem se zgrebel.
Sicer je nekaj govorila o nekem možu, pa o nekem otroku, a se nisem preveč zanimal za njene privatne stvari. Sem jo raje grabil za veliko in mehko dupence, ki ga je bilo moč čutiti preko debelega plašča. Potem so lokal zaprli in nas vrgil ven v meglen mraz, pa smo zavili v naslednjega.
Tam nas je čez kako urico čakala ista usoda. In tudi v tretjem. Potem pa res nismo imeli več kam iti.
Na srečo je imela avto, a le tistega majhnega, ki ga kličejo “bolhica”. Imel sem idejo, da bi skočila do nekega prijatelja, ki tam zgoraj v Polhograjskih Dolomitih skuša ne neki samotni kmetiji zablesteti kot pisatelj. Da bova postrežena s kakšnim izvrstnim domačim žganjem. In se je dala prepričati.
Sva se kmalu dvignila iz mestne megle, ki je kot umazana luža obležala v Ljubljanski kotlini in se po slabo spluženi cesti vspenjala med ostre rebri in strme tihe grape. Polna luna je risala ostre in jasne sence in enkrat je cesto prebežal divji zajec.
Med vožnjo je nisem smel šlatati, ker je tredila, da je jako žgečkjiva in bi se kaj lahko zabila v sneg. Na vrhu nekega griča, pa sem jo vendarle prepričal, naj za hip ustavi. Na prelep razgled sem se izgovarjal. Pa me takrat ni toliko zanimala panorama, kot njena fizika. Izstopila sva iz avta in hip nato sva bila že čisto zalizana. Sem se z roko splazil pod pulover in ji brozdal po mehkih vročih joških, ki so kot mleko v steklenici zapolnjevali sleherni kotiček velikega modrca in jo stiskal za rit. Bila je voljna in se odzivala, a situacija mrzla in zapletena. Da bi jo kar lepo polegel v sneg in si jo privoščil, seveda že zaradi tiste osnovne humanosti nisem mogel, zato sem bil zvit. Iz objema sem se ji zrinil za hrbet, jo pahnil, da se je z rokami ujela v sneg, ter ji privzdignil plašč in krilo. Pa sem ji z eno potezo še potegnil hula hopke in gate do sredine krepkih beder, da se je v lunini svetlobi zablestela njena mogočna zadnjica, nos pa mi je zapahnil tisti značilni vonj, ki ga ženske tako skrbno skrivajo pod krilom. In iz vlažnega in vročega mednožja se ji je dvigala rahla sopara.
Potem sem jo začel flodrati tako od zadaj.
A ni dolgo uživala. Jo je kmalu pričel mraz ščipati v roke, s katerimi je bila uprta v s trdim srežem prekrit sneg, pa na ritni koži se ji je pojavila kurja polt. Sirota je dvigala zdaj eno, zdaj drugo roko k ustom in jo grela s toplo sapo. Jaz pa sem jo z užitkom natepaval, lepo zavit v svoj dobro podloženi krzneni plašč, najtoplejši spomin, na bivšega tasta.
V nekem trenutku pa mi je pogled splaval od njene velike bele riti, ki se je v mesečini bleščala pod menoj, (veličastna kot Triglav), višje, tja v pokrajino, pa še višje, gor v nebo, kjer so se bleščale mrzle zvezde. Temni gozdovi so izginjali v mlečnih meglicah, ki so topoumno poležavale spodaj v strmih grapah, pa tiste črne hruške (iz katerih se kuha ostro in trpko žganje, ki te napolni s prav tako melanholijo in trpkostjo kot jo izžareva ta pokrajina), so kot okamenele dvigale svoje veje in vejice gor v temnoplavo nebo. In vse je bilo skrbno izrisano prav tja do obzorja, kot na sliki kakšnega flamanskega mojstra. Na, sem si rekel, pa smo spet pri starem Breughelu in zdelo se mi je, da tam daleč po snegu skakljajo beli zajci.
(Morda se je videl celo Triglav).
Tista revica pod mano pa je vse bolj trpela in si vse bolj zavzeto puhala zdaj v to, zdaj v drugo roko, vmes pa stokala, da če sem vsaj malo človeški, naj že vendar enkrat končam.
Potem sva se vsedla v avto, a poti nisva nadaljevala, temveč sva obrnila nazaj proti Ljubljani. Nekaj je govorila o možu, da je gotovo že vznemirjan zaradi njene dolge odsotnosti, pa nekaj o službi in take stvari.
Meni pa tudi ni bilo do razgovora, zapadel sem v tisto razpoloženje, ki so ga že stari Latinci dobro poznali, ko so govorili “Post coitum triste”, ali tako nekako, pri nas pa obstaja v varianti, da je še žival po fuku žalostna.
Po glavi mi je blodila skoraj boleča otožnost flamanskih krajinarjev.
Kasneje tiste ženske nisem več videl.
Ali pa sem jo mogoče, pa je nisem spoznal.
Sašo, dober si jo našu! Če smo včeraj zvečer vlekli na dan Tavčarja in Cvetje v jeseni, prej pa še nekega Cassanova, si zadel žeblico na glavico… Ne morem in ne morem se znebiti občutka, da bereš Mladino, v njej pa prigode našega veselega rojaka Blaža Ogorevca…. Ampak, hudiča, a smo a nismo :))
Pa res en lep jesensko zimski dan…. S cvetjem al’ pa z zimo v jeseni!
Jani
p.s. tisto flodranje, Sašo… tisto govori o izvoru pisanja :)))
Ura je 5.30… pa ne ve, ali bi, ali nebi…. ob 6. uri še vedno ne ve, ali bi, ali nebi, ure nekaj čez pol sedmo, pa še vedno ne ve, ali bi ali nebi. Ob 7., po kavi, kriza, še vedno ne ve, ali bi ali nebi. Pa odloči se že, za vraga, dosti je čakanja….
Pride ura 8. pa še vedno ne ve, ali bi, ali nebi… Madonca, skoraj 3 ure rabi, pa še vedno ne ve, ali bi ali nebi. Neodločnost svetovna…. Naj sedaj še prosim… Naka, to pa ne…. Bom čaku! Čakam….čakam….čakam….čakam…. pa nič, nič, nič, nič, nič…. no ja, malo nakaže, da bi lahko…. pa se ustavi….jaz pa čakam. Pa nič…..
Ura 8.30…. EVO!!!!!!! še vedno nič! Nič! Nič! Nič! Nič! Ne ve ali bi ali nebi…..
Ma, daj se že odloči, vraga in začni že padati, presneti sneg…..
Dobro jutro Sašk in vsi ostali,
tok zgodi pa že tko vroč. E, me je kr mal strah.Že vidim, da si čist zdrav, ko
ti take stvari po glavi hodijo.
Drgač pa, jest sm zdele že kr kul, sem kavico spila, zunaj mede, da je kej, komunalci bojo spet rekli, da jih je sneg presenetil.
Kako kej ostali ?
Dons ne bo sončka, pa sej smo sami sončki tukaj, a ne ? Bomo pa mi sijali !
CMMMMMOOOOOKKKKCCCCCCCAAAAAAA za vse !
Lp,Kaja
Jani , ne takoj u luft skakat !
Nisem žleht , samo malo se hecam , pa bom hitro in takoj nehala !
Kar se pa Blaža tiče – svaka ti čast , ker si tako zapomniš , kaj bereš ! To sem mislila in NIČ drugega . Jaz sem redno brala Mladino , zdaj manj redno , pa mi še na kraj pamet ne bi padlo , od kod je tole prepisal.
Pa so mi bili Ogorevčevi članki zmeraj močno všeč.
Dej , ne zamerit sestrici , ki ima včasih predolg jezik !
A ti lahko vseeno pošljem cmočka ?
A.
Drejci, a si ti tud Janijeva sestrica? Prvic slisim, zal pa ne utegnem prebrati vse… Ti tud tako, kot jaz prej in zdaj…, kar se Mladine tice, mislim! Sam Blaz je bil skozi v enih blodnjah, bi rekel od ekstremnih doz opojnih substanc… Joj, ce bi Dr. Rugelj to cital, saj zenska in seks, to bi pohvalil, ampak polozaj in rit… Dobro, da izgleda, da je bila penetracija v pravo odprtino.. Bemti, bi jih Sask slisal! Mogoce pa ima dr. kaksnega privrzenca na tem forumu, pa od njega kaj prileti, hehehe…
Pepi
Forum je zaprt za komentiranje.